Priznam, potrpežljivost ni moja vrlina. Informacije o zastojih na cestah name delujejo približno tako kot razglasitve oranžnega in rdečega vremenskega alarma. Oboje me že vnaprej, takole za vsak primer in mirno spanje meteorologov, straši in spravlja v obup. Predstavljam si, da tako kot jaz vsa Slovenija bulji v nebo in gleda, od kod bo udarilo. Kot da lahko kaj dosti storimo! Narava je vedno in povsod močnejša od nas. Vedno je bila in vedno bo.
Umetnost kimanja. Spet doma. Tole pišem teden dni pred izidom revije. Na radiu so povedali, da ima Šarec dovoljšnje število glasov, pa čeprav ena stranka dvomi o tem, ona o nečem drugem, tretja pa sploh ni prepričana, ali se ji podpora koaliciji splača. »Ah, briga me!« si rečem. Tako vseeno mi je, da me niti vlada pod vodstvom Janeza Janše ne bi pretresla, pa čeprav mi je jasno, da človek, ki že leta in leta svojo politično kariero gradi na nesodelovanju, izključevanju, zastrahovanju, celo sovraštvu do drugih in drugačnih, ne more biti predsednik vlade, ki vlada vsemu narodu. Ampak, ali je trenutno kje kdo, ki bi to lahko bil? Ali bolje, ki bi to hotel biti?
Odkar sem doma, spet prebiram osrednji časnik. V zadnjih treh izdajah informacije o oblikovanju nove slovenske vlade na prvi strani sploh ni bilo. Vam to kaj pove? Najmanj to, da so v uredništvu ugotovili, kako to nikogar ne zanima. In res je, ne zanimajo nas volitve, ne politiki ne stranke in ne vlada. Očitno smo prepričani, da odkar smo v EU, tako ali tako ni nič več odvisno od naših. Vse slovensko prodajamo zato, ker tako hoče EU, zakone prilagajamo evropskim direktivam, bogatim znižujemo davke na dobiček, za srednji sloj se ne brigamo. Tako kot se ne večina v EU. Vse vlade do zdaj so znale dobro kimati, ni razloga, da ne bo tudi naslednja, pa katerakoli že bo.
Strah, orožje in denar. O tem, da je treba dokapitalizirati Nato, nobeden od naših resnih politikov, ki se v svojih mokrih sanjah že vidijo v fini službici nekje v Bruslju, ne upa podvomiti. Seveda ne. Nato je izpostava svetovnih orožarskih korporacij. Očitno trenutni vojaški spopadi sami po sebi ne strašijo dovolj in zato morajo članice Nata pokupiti nakopičene zaloge. Ni naključje, da od vseh članic Trump zahteva dvig obrambnih proračunov na štiri odstotke BDP, mimogrede, slovenski se z muko približuje enemu. ZDA imajo najmočnejšo orožarsko industrijo na svetu. Deset njihovih največjih orožarskih podjetij na leto ustvari po več milijard dolarjev čistega dobička, vsako pa zaposluje od okoli 100.000 do tudi 200.000 ljudi. Orožarska industrija je eden od stebrov ameriškega gospodarstva.
Bolj zaradi podobe današnjega sveta naj dodam še, da ZDA največ orožja prodajo Južni Koreji in Združenim arabskim emiratom, Rusija, kot druga največja proizvajalka orožja na svetu, pa Indiji in Kitajski. In zakaj velesili tako previdno tipata druga drugo? Zato, ker je ameriški delež orožja v svetu 31-odstoten, ruski pa 27-odstoten. Dovolj, da je drugo druge strah. Da bi ju le še dolgo bilo.
(Ne)razumno. In ne glede na to, kdo in kdaj sploh bo naš novi obrambni minister, bodite prepričani, da bosta Pahor in Kacin pri lobiranju za več obrambnega denarja uspešnejša kot tisti, ki bo sedel – ali pač sedla – na prvi stol zdravstvenega ministrstva.
V resnici je tako, da se v tem našem zdravstvu res vse skupaj vedno bolj zapleta in postaja vedno manj razumno. Zavarovanci in bolniki, se zdi, nimamo več nikogar na svoji strani. Vse, kar se dogaja, se dogaja znotraj sistema in za ljudi, ki v njem in od njega živijo. Nobene resne pobude ni videti za karkoli. Same floskule. Krajše vrste, strokovnost, enaka obravnava vseh, skratka vrhunsko zdravstvo za vse in vsakogar. In da ne bo dileme, vedno napišem, da načeloma tudi je. Če imaš srečo in te ne doleti kakšna prav čudna in diagnostično zahtevna reč, če te zdravnik, h kateremu prideš, posluša, če si narejen tako, da si upaš kaj vprašati, pobrskati za dodatnimi informacijami, najti tistega, ki te bo pregledal prej, če imaš vsaj nekaj desetakov za obisk zasebnika, potem, trdim, je naše zdravstvo še vedno dobro in učinkovito. Če kaj od tega umanjka, je drugače. In vsaj četrtina prebivalcev v Sloveniji vsemu naštetemu ni kos. Bodisi da so prerevni, prestari, preveč nemočni, ali pa se pač v vrtincu legalnih in pollegalnih poti in možnosti ne znajdejo, ker pač verjamejo, da je to, da pridejo do svojega zdravnika, povsem dovolj in da jim bo že ta povedal, kako naprej. Pa jim ne. Časi, ko je tvoj zdravnik dvignil telefon, poklical kolego in povedal, koga in zakaj mu pošilja, so davno minili. Niti ne vem, ali se danes to še sme. In nezaupanje se širi.
Več v Zarji št. 33, 14. 8. 2018.
