Ni nama bilo treba daleč po zgodbo, sama je prišla do naju. Nepričakovano sva se znašli v mednarodni zasedbi odličnih igralcev, pa se je brez vnaprejšnjega scenarija zgodilo več, kot če bi načrtovali. In to je tisto, kar dela življenje živo, četudi je na sporedu vročinski val.
Legendarni dedek in njegova vnuka.V senci je kazalo 33 stopinj. Sedli sva na ladjo nasproti Špice, kraja, kjer je nekoč bilo kopališče in naj bi spet bilo. Mateja je ravno v objektiv lovila nutrijo, ko je mimo v rdečem kanuju priveslal gospod s klobukom. Privezal je svoje gizdalinsko plovilo, ki ga, kot je pozneje povedal, uporablja že leta in leta. Gospod je bil namreč Jože Kralj, eden boljših kanuistov še v času Jugoslavije, »zasidran« pri sosednjem Kajak kanu klubu Ljubljana. Celo evropski prvak je bil, zdaj pa je simpatični dedek Vita in Vasje, vnučkov, ki sta mu bila tisti popoldan zaupana. »Joj, glej kako sta še majhna, pa kar sama na kanuju,« opazi fotografinja, ko sta se fanta samozavestno vkrcala na rdeči kanu in odveslala na drugo stran reke, se nekaj časa igrala na Špici, ko sta spet priveslala mirno v varen pristan, kjer ju je čakal legendarni nono. »Saj svetovni prvak si bil tudi, a ne, nono,« je želel še povzdigniti simpatičnega dedka mlajši od bratcev, ki bosta morda že prav kmalu tudi sama začela svojo kajakaško kariero prav v klubu, kjer je nekoč blestel njun nono. Vnuka sta še nekajkrat pozirala fotografinji, skočila v Ljubljanico, nono pa je povedal, da je na svetovnem prvenstvu resda bil, svetovni prvak pa ni postal, zato pa še vedno zelo rad vesla in svojo ljubezen do tega športa predaja naprej, z nikakršno silo, ampak lepo počasi, po korakih, kot pač znajo nonoti s pravimi izkušnjami.
Trije mušketirji. Izza zasede na piratski ladji, ki je nekoč plula po Ljubljanici, zdaj pa je na njej eden najbolj simpatičnih lokalov, za katerega vedo le redki, sem opazila tri obraze, ki so obetali novo zgodbo. Kar vrglo me je s stola proti njim. »Vprašaj jih, ali bi sedli na pomol in namočili noge v Ljubljanico,« zakliče za mano fotografinja. In res, fantje so me ubogali. Sezuli so čevlje in se sproščeno nastavljali fotoaparatu. Najprej izvem nekaj o mlajših dveh, 23-letnima Pierru in Joseju, filmarjih, ki študirata kinematografijo v Parizu, organizirata svoj filmski festival, v Ljubljani pa s prijateljem Indijcem snemata dokumentarec. O njem! Lepo, da je v Ljubljani, sta rekla, štiri dni bodo ostali, potem pa jih čakata Zagreb in Split. Želeli so si najeti kajak in iz njegove perspektive posneti mesto in glavnega igralca, ki v Indiji, pa tudi v številnih evropskih prestolnicah kot plesni učitelj in koreograf indijskih plesnih veščin, pomešanih z zahodnjaškimi, nekaj pomeni. Naj vnesemo njegovo ime Terence Lewis v Google, pa bo kakšen podatek več »ven vrglo«.
Terence Lewis, superstar from Indija. In res. Ko sem poguglala, kdo je ta Terence, simpatični 43-letnik z izklesanim telesom in porcelanasto kožo, ki bi mu jo lahko zavidala vsaka, ki se preživlja s svojo lepoto, mi je v hipu postalo žal, da ga nisem še kaj vprašala. Že po profesionalnem poziranju se mi je zazdel nekam sumljiv, jasno, ko pa je koreograf in igralec v bollywoodskih filmih z milijonskim občinstvom. Je tudi lastnik plesne akademije v številnih indijskih mestih Kalkuta, Delhi, Khair, Bombaj ... Rojen igralec, ki pa se je moral naučiti plesati tudi zato, da si je s poučevanjem plesa lahko privoščil šolanje za igralca. Rojen v družini srednjega razreda, v kateri je bilo osem otrok in je mama vedno rekla, da si je vse v življenju treba zaslužiti s trdim delom. Ni dovolj, če si človek samo želi. Kot plesalec je uspel v indijskih resničnostnih šovih, v katerih so njegove koreografije, tudi sam je v njih nastopil, jemale sapo, toda Terencovo srce je bilo pri igranju. Gledališče in film sta bili njegovi ljubezni. Ker je dobival angažmaje samo v plesnih filmih brez prave zgodbe, je sam napisal scenarij za film, ki ga je tudi režiral in v katerem je lahko pokazal svojo igro. No, in tistega dne se je znašel v Bobermarini ob Ljubljanici, ki bo zabeležena v dokumentarcu o njem. Potem ko sem ga videla plesati, sem si znala odgovoriti na vprašanje, od kod pri teh, za plesalca ne več tako rosnih 43 letih takšno telo, ki se zgodi najbrž, ko duša zapleše ...
Več v Zarji št. 33, 14. 8. 2018.
