Vsakič, ko se peljem mimo, je drugačna. Šipe so še malo bolj razbite kot prejšnjič, gank se je medtem že porušil, nekaj zidovja tudi, hiša je čedalje bolj obrasla z neprehodnim robidovjem. Nekega dne se bo sesula, morda tudi na cesto. Le kako je ta biser lastnik lahko prepustil zobu časa? Zakaj v občini nihče nič ne ukrene, saj je hiša za sicer urejen kraj nepopisna sramota? Za povrh je zelo nevarna, ne le zaradi ceste, ampak tudi zaradi pustolovskih otrok, ki bi šli morda tja iskat zaklad.
V zelo podobnem stanju bi bila danes hiša na Cesti v ajdovski občini, ki jo je Dars pred leti odkupil zaradi gradnje in je bila namenjena rušenju. Pa so si jo izprosili aktivisti Karitasa, pomagala je občina in s prostovoljnim delom tudi mnogo krajanov. Hišo so lepo uredili, v njej so našle zatočišče matere z otroki, pa številne karitativne dejavnosti, ki ljudem vsaj malo olajšajo življenje. Dars kar 17 let, odkar gospodari Karitas s hišo, ni kazal volje, da bi uredili status, ko pa je občina hotela odkupiti poslopje, ji je Dars izstavil račun za 130 000 evrov. Čeprav pristojni dobro vedo, da bi prodajali kup ruševin, če prostovoljci hiše ne bi najprej uredili in jo potem ves čas vzdrževali. Dars brenka na strune, da so državno podjetje in da se morajo držati predpisov, skratka, hišo hočejo prodati po tržni ceni, čeprav niso vanjo nič vložili. Celo strošek za podiranje so si prihranili. In čigavi so pravzaprav revni in bolni ljudje, potrebni pomoči? Županovi, od Karitasa, Rdečega križa, Zveze prijateljev mladine in desetin humanitarnih organizacij ali prvenstveno od države, katere državljani so? Torej?
Če je Dars državno podjetje, v čem je torej problem?
O, seveda je. Pred nosom mahajo s predpisi, za katere ne veš, ali so jih snovali tepci ali barabe. Ni mogoče. Ne da se. Ne upamo si. Ampak v ajdovskem primeru bodo uradniki in njihovi pravniki, upajmo, sedli na ježa. Rada bi videla tiste, ki si bodo upali deložirat humanitarne dejavnosti iz hiše, sami pa, verjemite, ne bodo šli, ne da bi prej vedeli, da gredo na bolje. Bo že Jožica Ličen, humanitarka, ki jo pozna vsa dolina, poskrbela za to.
Več v Zarji št. 32, 7. 8. 2018.
