Ena takih, ki bi lahko krojila tempo filmski trilogiji, je nedvomno zgodba Piere Aiello … Dolga, žalostna in na koncu globoko inspirativna zgodba petdesetletne mafijske vdove, ki si je drznila cosi nostri pljuniti v obraz.

Debelih sedemindvajset let je živela pod lažno identiteto, v hudem strahu za življenje. Vse do pred dobrim letom dni, ko se je njena najstniška hči kljub prepovedi odtihotapila na podstrešje. In odprla veliko zaprašeno škatlo, ki je ležala v kotu. V njej je našla skrbno zavite slikarije pokrajin, ki so bile vse podpisane s čudnim, neznanim imenom ‘Piera Ai.

»Da, to sem v resnici jaz,« ji je bila ob tem odkritju prisiljena priznati mati, ki sta jo hčeri do tedaj poznali in klicali po nekem povsem drugem imenu. »Čas je, da vama povem, kdo v resnici sem.«

Mafijska nevesta. Če bi bila zgodba film, bi prvi kadri prikazovali Partanno, Pierino slikovito rodno vasico v zahodni Siciliji. Po precej brezskrbnem otroštvu se ji je zemljevid življenja postavil na glavo, ko je srečala fanta po imenu Nicolò Atria. Čeprav sploh ni vedela, da je postavni mladec sin samega Vita Atria, lokalnega mafijskega botra, je don Vito dobro vedel, kdo je ona. In se odločil, da bi bila za sina zelo primerna nevesta.

Mlademu paru je namesto blagoslova izdal ukaz.

»Vem, da si zelo mlada,« je zmedenemu dekliču z varljivo mirnostjo položil na srce. »Vzemi si par dni za premislek. Ampak z Nicolòjem bosta v vsakem primeru kmalu poročena. Vem, da imaš zelo rada svojo družino.«

Seveda je bil prav zadnji stavek tisti, ki je mladenki pognal najhujši srh v kosti. Don Vito si je namreč že zdavnaj prizverinil »ugled« nekoga, ki bi ji ob morebitnem negativnem odgovoru mirno umoril starše. Novinar Guardiana je zapisal, da si na takratni Siciliji življenje izgubil že za bistveno manj. Včasih je bil dovolj že samo malce bolj zlovoljen pogled v napačno smer.

Kaj je osemnajstletnica torej lahko storila drugega, kot da se je odela v poročno belo? Devetega novembra 1985 je Nicolòju v cerkvici Madonna delle Grazie v Partanni dahnila usodni da.

Mož je sicer ni ljubil, a ni bil tudi sam niti približno zmožen kljubovati volji svojega očeta. Razmerje moči v družini nemara najbolje strne bizarna anekdota, ki se je Pieri za vedno vžgala v spomin. Na lastne oči je namreč videla, kako je don Vito svojo ženo zabrisal v bazen, ker je zavrnila kornet, ki ji ga je ponudil. S tem da uboga ženska sploh ni znala plavati. Lokalni boter je mirno opazoval, kako se je začela utapljati, preden jo je rešil Nicolò.

Maščevanje. Sreča v nesreči je bila, da don Vito ni dobil priložnosti, da bi svoj divjaški temperament delil tudi s snaho. Devet dni po poroki so ga umorili v vinogradih v okolici Partanne. Njegov zločin? Preprosto je bil napoti prihodnosti, ki jo je za sicilijansko mafijo čedalje bolj krojil heroin. Posel je postajal tako donosen, da so sklenili mlajši šefi po hitrem postopku eliminirati ves tisti del starejše generacije, ki z belim prekletstvom ni hotel imeti opravka.

Iz zgodovine vemo, da nasilje zaplodi predvsem nasilje. Ko je Nicolò v mrtvašnici stal ob očetovem truplu, se je zaklel, da ga bo maščeval. A iz neštetih nanizank vemo, da je na Siciliji maščevanje poslastica, ki jo je najbolje užiti hladno. Zato se je mladenič najprej potuhnil in osredotočil na vodenje svoje cvetoče picerije ter se začel z dodatno vnemo truditi za potomstvo. Želel si je seveda sina.

Piera je sprva skrivoma jemala kontracepcijske tablete. »Ko je Nicolò to odkril, me je en teden pretepal in me na koncu posilil.« Dve leti po smrti dona Vita je bila vse prej kot srečno noseča. Piera je lahko samo upala, da nosi pod srcem deklico … In bogovi so ji na koncu uslišali željo.

V Nicolòju je bilo vendarle nekaj človeškega. Kljub temu da zaradi spola nikoli ne bi postala naslednji don v krvni liniji, je imel hčerkico Vito rad in je zanjo pekel svoje najboljše pice. Zadnja, ki ji jo je zamesil, je imela obliko srca. Izročil ji jo je na večer 24. junija 1991, malo preden so rivali vanj izpraznili salvo iz odrezanih pušk, ki so bile še vedno tipično orožje za mafijske eksekucije. Izvedenci so truplu zgolj iz drobovja odstranili skoraj kilogram in pol svinca.

Vdova zbere pogum. Naslednji dan je Piera končno zbrala dovolj poguma, da se je odpravila na policijo. Karabinjerjem je povedala, da hoče pričati proti moževim morilcem. »Policijski načelnik se je zdel celo še bolj zaskrbljen, kot sem bila sama,« se spominja. »Naročil mi je, naj se odpravim v Marsalo in se pogovorim z okrožnim tožilcem. Pojasnil je, da je on v teh krajih pač edini mož, ki mu ne vlada strah.«

Načelnik je dobro vedel, o čem govori. Teden dni po Nicolòjevi smrti se je Piera Aiello končno sestala z omenjenim tožilcem, ki ni bil nihče drug kot sloviti heroj vojne proti mafiji Paolo Borsellino. Skupaj z enako neustrašnim Giovannijem Falconejem je bil nedavno ravno končal posebno preiskavo, ki je v zapor spravila stotine mafijcev.

S pogumno mlado žvižgačico sta kmalu razvila posebno vez. »Stric Paolo« ji je nemudoma priskrbel oboroženo spremstvo in ji pomagal zapustiti Sicilijo. Pri begu na varno se ji je pridružila šestnajstletna Nicolòjeva sestra Rita. Tudi ona se je želela za vedno osvoboditi krvave zapuščine hčerke nekoč mogočnega don Vita.

Pozno spomladi leta 1992 je dolga roka mafije najprej umorila Falconeja. Dva meseca pozneje je s pomočjo avtomobilske bombe ugasnila še Borsellina. Oba moža sta dobro vedela, kaj ju čaka. Piera še danes ne more pozabiti, kako je med nekim zaslišanjem v solzah stekla iz sobe. Ko jo je Borsellino prišel objet, mu je priznala, da se boji smrti. »Nič se ti ne bo zgodilo,« ji je takrat obljubil z nasmeškom. »Sam bom prav gotovo umrl pred tabo.«

Ob izgubi prijatelja, nadomestnega očeta in izjemnega svetlega zgleda je bila Piera skrušena … Rita pa tako obupana, da se je čez en teden s sedmega nadstropja stanovanjskega bloka pognala v smrt. A njena pričanja so bila že zapisana. Tudi na njihovi podlagi so orožniki kmalu aretirali desetine zlikovcev po vsej regiji. Don Vitova vdova Giovanna ni svoji hčeri tega nikoli oprostila in je ob neki priložnosti poskušala njen nagrobnik celo uničiti s kladivom.

Nova identiteta. Ko so se strasti vsaj za prvo silo pomirile, je bila Piera že Paola – oseba s povsem novo identiteto, ki je zaživela tiho, skrajno nevpadljivo življenje v severni Italiji. Spoznala je novega moža, ki se je zaobljubil, da bo njeno skrivnost odnesel s sabo v grob. Vsake toliko se je odzvala prošnji policije za javni nastop, kjer je svoje bridko izkustvo delila s šolarji ali udeleženci simpozija kakega antimafijskega združenja. Ko se je pojavila v tej vlogi, je imela seveda vedno skrbno zakrinkan obraz.

Njeno življenje je tako pridobilo varljivo patino miru in vsaj na trenutke najbrž celo blaženega dolgčasa … Vse do tistega prelomnega dne, ko se je ena izmed hčera odpravila na podstrešje in našla že omenjene slike.

Zanimivo naključje je hotelo, da so k Pieri ravno par tednov prej pristopili predstavniki čedalje vplivnejšega Gibanja pet zvezd. Predlagali so ji, da bi na prihajajočih parlamentarnih volitvah nastopila na njihovi kandidatni listi. Še vedno prestrašena petdesetletnica je najprej zelo oklevala. A na koncu sta bili prav hčeri tisti, ki sta jo prepričali, naj se odzove klicu dolžnosti in se poda v potencialno smrtonosno pustolovščino.

Več v Zarji št. 32, 7. 8. 2018.