Trg republike, eden najgrših in najbolj nekoristnih trgov v Ljubljani, je bil prejšnji četrtek, takole ves poln rdečih balonov, skoraj lep in pretežno uporaben: prekipeval je od ljudi vseh generacij, sproščenih, nasmejanih, pozdravljali so znance, si padali v objem s prijatelji, med nogami so se jim motali otroci, za njimi pa so na vrvicah poskakovali baloni v obliki rdečih src. Ljudje so sedeli na kamnitih stopnicah in ležali v travi. Vse skupaj je bolj spominjalo na piknik kot na shod. Ampak ni bil piknik, bil je shod, uradno poimenovan Proti politiki sovraštva, čeprav je bilo sovraštvo zadnje, na kar si pomislil, ko si gledal tisto radostno vrvenje. Otroci, baloni in rdeči srčki nekako ne gredo skupaj z mržnjo.
Ampak potem so se začeli govori in so ljudje kar obstali. Niso bili sovražni govori, bile so pripovedi o sovraštvu – tole, vidite, je bila briljantna poteza organizatorjev, niso vabili politikov, da bi sadili običajne rožice, vsi govorci so bili ljudje, ki so diskriminacijo in sovraštvo do drugačnih sami občutili. In so bili to zatorej zelo osebni govori in so zadeli naravnost v srce. Sovraštvo? Hvala, ne. Nekje v zraku nad množico je Duh slovenskih vstaj nemo opazoval prizor. Skoraj prepričana sem, da se je smehljal.
Čisto mogoče je, da so zdaj, ko to berete, na volitvah zmagali tisti, ki so do zmage prijezdili na podivjanih konjih sovraštva in strahu. Naj so zmagali ali ne, te konje bodo v galopu gnali naprej, dokler jih ne ustavimo. Če ne z enim shodom, pa s stotimi. En shod jim je dal mogoče vedeti, da smo prepoznali njihovo igro in (končno, kon-čno!) naglas povedali, dost' mamo, ampak en sam shod ni dovolj.
O tem priča nedavni zapis novinarskega kolega Primoža Cirmana na Facebooku, ki pripoveduje o zelo osebnih napadih na novinarje, ki pišejo o občutljivih temah, o temah, recimo jim madžarske, ki jezdece sovraštva postavljajo v zelo ostro, žarko, nelaskavo luč. »Novinarjev se ne skuša utišati več s popravki, teženjem lobistov, spletnimi troli, 'požareporti', grožnjami z umikov oglasov iz medijev in drugimi prijemi iz standardnega arzenala. Zdaj se jih raje 'ubija' tam, kjer je vsak človek najbolj ranljiv – v njihovi zasebni in celo intimni sferi. Nič ni sveto, vse je dovoljeno,« piše Cirman in svetuje, ne molčite (ne bomo), pogovarjajmo se o tem (bomo, seveda). Takole konča svoj zapis: »Mehr Licht, je rekel Goethe. Zato, spoštovane kolegice in kolegi: prižgimo luč. Ker bomo drugače čez pet ali deset let vsi v temi.«
Duh slovenskih vstaj si gre pripravit veliko termovko kave. Dolga noč bo to. A tudi takih je enkrat konec.
Zarja št. 23, 5. 6. 2018.