Praznik dela, zmage in še dan mladosti. Ko sem letos sledila reportažam s prvih dveh – O. K., pohod ob žici je izjema, saj gre za organizirano udeležbo šol in vrtcev –, se mi je zdelo, da praznujemo samo še penzionisti. Pa politiki in zdraharji.
V glavnem se je govorilo o delu. Prekarno delo, delovni čas, UTD … Resne teme, ki pa se jih pri nas lotevamo le, kadar ne vemo, o čem drugem bi govorili. Pavšalno, kakor se pač komu zdi in mu ustreza. Žal.
Prekarno delo. Razmišljam, kdaj sem prvič slišala za ta termin. Verjetno, ko smo začeli dojemati, kaj v resnici je liberalni kapitalizem. Da je to pač v neskončno rast naravnana produkcija, ki temelji na peščici, ki ima, in na veliki večini tistih, ki nima in mora delati vse in tako, kot oni peščici svinjsko bogatih, ki bi hoteli biti še bogatejši, ustreza. Pa čeprav je res, da te in podobne oblike dela niso od danes. Tudi moja generacija, ki je prve službe iskala v 70., je pogosto zeloooo dolgo delala honorarno, s »sposojenimi« študentskimi napotnicami, na avtorske pogodbe ali pa s ponavljanjem dela za določen čas. Sama sem bila štirikrat zaposlena za določen čas, šele petič za nedoločen. In tudi takrat smo tako delali, ker bodisi nismo imeli izbire ali pa ker nekaterim redna » tlaka« niti ni ustrezala. Tako kot tudi danes ne vsem. A kolikor lahko sodim, je bilo vse skupaj vendarle manj nepredvidljivo, kot je danes. Vsak, ki je želel, se je po nekaj letih lahko ustalil. In želeli smo si mnogi. Berem, da naj bi se danes drugačne, recimo jim prekarne oblike dela, uveljavljale tudi zato, ker si mladi sami tega želijo. Morda jih je res nekaj. A 80 odstotkov, kot berem v nekaterih anketah, gotovo ne. Morda v nekaterih redkih, zelo iskanih in dobro plačanih poklicih. Le kdo bi si želel delati nekaj, za kar ga delodajalec plača samo, kolikor ga je volja, ali pa sploh ne, brez dopusta in bolniške, brez vsake pravne zaščite in opore državnih institucij. In brez vsake resne perspektive. Si mislim, da je med njimi veliko takih, ki se bodo v predvolilnem času medijem na široko ognili. Lahkotnost predvolilnih obljub je naravnost ogabna.
Tudi nekdaj so bile volitve, a v enopartijskem sistemu smo poslušali vsaj samo eno nakladanje. In verjeli smo, da prihodnost bo. In je bila. Sploh ne slaba. Relativno hitro smo si lahko ustvarili družine in družbeni standard. Ko se je nama rodil sin, je mož v službi dobil garsonjero. Družbeno. Potem ko je drugi štel dve leti, pa dvosobno stanovanje. Bilo je v času samoupravnega socializma. Kar je res, je res.
In v pričakovanju še boljših časov smo prav lepo živeli. Kljub temu da sva imela oba časovno nepredvidljivo delo, sva lahko vso družinsko logistiko sama uredila. Le pozanimajte se, koliko mladih staršev danes to zmore brez varušk ali dedkov in babic! Velja za »redno« zaposlene in tiste na »svobodi«. Vsi morajo biti maksimalno dobičkonosni. Tisti na svobodi še bolj. Če niso, adijo. Obojim. Prav imajo sindikalisti, osemurni delovnik je ponovno privilegij.
Več v Zarji št. 20, 15. 5. 2018.
