Volilna komisija in potem tudi sodišče sta zavrnila kandidate dveh list (Primčeve in Žnidaršičeve), ker je imel prvi na seznamu premalo žensk (žena naj bo doma, čaka naj na moža), drugi pa preveč in so bili torej diskriminirani moški. Našla pa se je tudi dama, ki je kandidirala kar na listah dveh strank v dveh različnih okrajih. Še najbolj nas je presunil kandidat, ki se je že lani odselil na oni svet, pa njegovi politični mentorji tega niso opazili. Skratka, volilna opravila, kot temu pravijo, so se začela dokaj zabavno.
Ampak ženske kvote oziroma zastopanost žensk v javnem življenju nikakor niso hec. Mnogi kritiki, praviloma moški, trdijo, da je to neumnost in da bi radi ženske na silo zvlekli v politiko, čeprav tega nočejo in najbrž javnega delovanja niti niso sposobne. Trdijo, da o ženskah slabo mislijo tudi ženske, ker bi jih sicer množičneje volile in kvote torej sploh ne bi bile potrebne. Kaj pa če bodo hoteli svoje kvote tudi homoseksualci, dvospolniki in tretji spol, ki se nima niti za eno niti za drugo?
Počasi, dragi moji. Ženska volilna pravica je bila uvedena v mednarodno pravo leta 1948 (Slovenke jo imamo od leta 1945), Švicarke so jo dobile leta 1968, čeprav ne živijo v najbolj zanikrni in revni državi na svetu. Gre torej za sorazmerno kratek čas, ko je nekaj običajnega, da je ženska poslanka, ministrica in bognedaj predsednica ali premierka. Pa ravnateljica, direktorica, znanstvenica, urednica. In nikar ne mislite, da so naše mame in babice samoumevno prišle na liste, figo zeleno. Tudi Skandinavke, ki zdaj teh nesrečnih kvot ne potrebujejo več, ker jih je po parlamentih tudi več kot pol, so začele tako – da so jih moški morali prositi, naj se vpišejo na kandidatno listo, da so oni lahko kandidirali. Šele po letu 1990 se je začela svetovna kampanja, naj bo zastopanost žensk v politiki pravičnejša, kar pa ne pomeni, da smo se ji pridružili šele takrat. Nasprotno, jugosocializem ni zahteval le ustreznega razmerja žensk na volilnih listah, ampak tudi mladih in neposrednih proizvajalcev, moralo jih je biti vsaj trideset odstotkov. Še danes se mnogi nostalgično spominjajo anekdote, kako so prisiljevali v kandidature mlade čistilke, ker so ustrezale vsem trem kriterijem.
Problem je, kakšne ženske vabijo politiki na svoje liste. Predvsem popularne, seveda. Kar veliko se jih je že nasmolilo, ker so mislile, da so dovolj slavne, da jih bodo izvolili, potem pa so ugotovile, da so bile le topovska hrana, saj so bile na koncu list in so šli njihovi glasovi tistim više. Seveda vabijo tudi pametne in znane ženske, ampak potem nikoli ne veš, če ne bodo spodrinile kašnega možakarja, ki je prepričan, da si bolj zasluži poslanski stolček. V dosedanjih parlamentih smo imeli kar precej poslank z dobrimi idejami, ki so jih znale tudi primerno predstaviti, braniti in tudi spraviti skozi parlamentarno proceduro, niso pa bile zmeraj deležne splošnega odobravanja. Saj se spomnite poslanca, ki bi jim odredil obvezen pregled mednožja, da bi se ugotovilo, ali so sploh ženske. Ker so tolikšne nesramnosti sposobni samo moški ali kaj.
Več v Zarji št. 20, 15. 5. 2018.
