Pozdravljeni, upam, da boste na moje vprašanje lahko čim prej odgovorili, saj od skrbi ne morem spati. Pred letom dni je umrl moj partner. Zadnjih sedem let je bil že hudo dementen in vam ne bo razlagala, kako je bilo v tem času videti moje življenje. Tega nikomur ne bi želela. Sama se trudim živeti kar se da zdravo. Pred kratkim pa sem bila na preiskavi, ki pokaže stanje zastrupljenosti v telesu, in so mi namerili zelo veliko aluminija. Ker sem prebrala, da aluminij lahko povzroči demenco, me zdaj zelo skrbi. Kako naj se rešim teh smeti? In od kod so sploh prišle? Sin pravi, da je od teh sledi na nebu in zastrupljene vode. Potem nas vse čaka enaka usoda? Groza! Prosim, pomagajte, če lahko. Se da to kako nevtralizirati, očistiti …? Raje izberem vsako drugo obliko umiranja kot to.
Urška K.
Lahka kovina s težkimi posledicami. Strokovno gledano aluminij ne sodi med težke kovine, povzroča pa enako hude težave kot živo srebro, svinec, kadmij in podobni. Gre za živčni strup, ki učinkuje tudi na imunski sistem in poškoduje naš genski zapis. Povečane količine aluminija v telesu res vodijo v različne sodobne bolezni – alzheimerjevo, multiplo, Crohnovo, pa tudi raka dojk. Ker aluminij zmanjša sposobnosti telesa za vsrkavanje koristnih rudnin, povzroča tudi izgubo kostne mase in karies.
Telo preobremenjenost z aluminijem kaže na precej splošne načine – s pogostejšimi glavoboli, napenjanjem, neredno prebavo … Pogosti so tudi prehladi, zgaga, suha koža. Žal so ti simptomi zelo podobni kot pri vrsti drugih težav, zato se mnogi nanje ne odzovejo. Ko pa aluminij v telesu preseže kritično mejo, začnejo padati domine in pojavi se veriga težav. Ob zmedenosti in luknjah v spominu se pojavijo tudi resnejše težave, kot so paraliza, osebnostne in nevrološke motnje.
Nevarna lahkotnost bivanja. Aluminij je sicer – kar se teže tiče – »olajšal« naše življenje. Namesto težkih litoželeznih posod imamo lahke, namesto težkih steklenic in keramike večino hrane pakiramo in shranjujemo v aluminijasti embalaži. Zaradi aluminija so lažji tudi avtomobili, prikolice, letala … Praktično, ni kaj. Edino, na kar nismo računali, je, da bo ta navidezno lahka kovina povzročila toliko težav z živčevjem in možgani. Vse več znanstvenih raziskav nedvoumno ugotavlja, da sta alzheimerjeva bolezen in avtizem neposredno povezana s povečanim nalaganjem aluminija. Bo aluminij pokončal zahodno civilizacijo, tako kot je bakrena posoda naše prednike?
Če količina aluminija preseže 1,00 μg/g suhe teže naših možganov, je to za znanstvenike znak, da se lahko pojavijo patološke spremembe. Patološki pregled možganov bolnikov, ki so umrli s hudo demenco, je pokazal, da so bile v njihovih tkivih te meje skoraj brez izjeme občutno presežene. Pri nekaterih celo stokratno.
Nasploh so bile količine aluminija, ki so jih izmerili v možganih preminulih dementnih oseb, celo za dvestokrat višje v primerjavi s tistimi, ki so jih izmerili v možganih enako starih oseb, ki so umrle brez znakov demence.
Od kot toliko aluminija? Ko na predavanjih ljudi vprašam, od kod po njihovem takšne razlike, se praviloma najprej spomnijo na dezodorante. Res je, da dezodorantom, še posebej antiperspirantom, dodajajo aluminijeve soli, ki zaprejo pore, vendar to niti zdaleč ni največji vir aluminija, ki ga naše telo zaužije.
Aluminijasta posoda. Da bo posoda čim lažja, jo povečini izdelujejo iz aluminija. Takšno ponavadi nosimo v hribe ali jo imamo za kampiranje. Nekateri pa v njej še vedno kuhajo. Alu posoda je tudi prevlečena s snovmi, ki preprečujejo prijemanje hrane. Navidezno takšne posode delujejo »keramično«, »teflonsko«, »kamnito«…, spodaj pa je vedno aluminij, prevlečen s kemično prevleko.
Če se nam ta prevleka, bodisi teflon ali »keramika«, poškoduje, je to dvojno tveganje za zdravje. Kadar pečemo, cvremo, kuhamo …, pospešeno raztapljamo kemikalije iz prevlek, za nameček pa bodo v jedeh tudi aluminijevi ioni.
Aluminijasta embalaža. Ta je domala povsod, saj je aluminij zelo praktičen za pakiranje mnogih izdelkov. Iz njega izdelujejo pločevinke, alu folijo, tube in mnoge druge oblike embalaže. Seveda ne vpliva enako na vse izdelke. Največ aluminijevih ionov se izluži v stiku s toplim, kislim in mastnim. V praksi to pomeni, da jih bomo največ zaužili, če pijemo pijače iz pločevink (te praviloma vedno vsebujejo askorbinsko, citronsko ali fosforno kislino), če mastno in toplo hrano pečemo, strežemo ali prenašamo v alu foliji ali če uživamo kisla in mastna živila (npr. kečap, majonezo, paštete) iz aluminijastih tub ali posodic.
Nobeden od teh izdelkov vam ne bo škodoval ob enkratni uporabi. V desetih letih pa se v tkivih kapljico za kapljico oziroma ion za ionom nabere toliko aluminija, da začne živčni sistem »padati« kot daljnovodi po žledu.
Skriti aluminij. Aluminij je pogosto skrit tudi za številkami številnih kemičnih dodatkov živilom. Še posebej bodite pozorni pri vsem, kar je v praškasti obliki. Natrijev aluminijev silikat E554 (sodium aluminium silicate) dodajajo kakavu, soli, pecilnemu prašku, ker uravnava vlago in preprečuje strjevanje; aluminijev fosfat uporabljajo kot emulgator v topljenem siru, galun (kalijev aluminijev sulfat) pa za beljenje in ohranjanje sipkosti moke. Je tudi ena izmed sestavin pecilnega praška.
Več v Zarji št. 20, 15. 5. 2018.
