Ko so Marka Twaina (1835–1910) vprašali, ali prebira dnevno časopisje, je odgovoril: »Če ne berete časopisov, ste neobveščeni. Če jih berete, ste narobe obveščeni.« Znanemu ameriškemu pisatelju in humoristu, ki je živel sredi industrijske revolucije s časopisi, se ni niti sanjalo, kam bo zapeljala svet informacijska revolucija z internetom. Sedaj smo sredi nje, in namesto da bi brali časopise, večina ljudi brska po spletu. Razlika je zgolj v tem, da so nekoč imeli klasični mediji popoln nadzor nad informacijami, danes pa ta nadzor oblasti nad državljani krepko načenja svobodna komunikacija množic na spletu. In prav zaradi tega narašča strah politikov, ki se bojijo resnicoljubnih državljanov in elit, ki z lažmi vzdržujejo svoj obstoj. Oboji se počutijo ogrožene, saj so doslej sami oblikovali novice in jih razpošiljali množičnim medijem, ki so večinoma v njihovi lasti. Oni so odločali, kaj je res in kaj laž. Oni so se domislili sovražnega govora in lažnih novic. Bo kar držalo, informacija pomeni moč in tisti, ki ima v posesti proizvodnjo in razdeljevanje informacij, ima v rokah močno orodje, ki hitro preraste v uporabo orožja. Še vsaka vojna v zgodovini se je začela s prilagojeno informacijsko vojno. Spomnimo se nekaj zadnjih, Puščavski vihar se je začel z medijskim viharjem okrog orožja za množično uničenje, ki naj bi ga imel Sadam Hussein, vojna v Siriji in razdejanje Libije sta sledila »uporu demokratične opozicije« proti režimoma Asada in Gadafija, nova hladna vojna se začenja kot informacijska vojna okrog živčnih strupov, ki naj bi jih »domnevno« uporabila ruska oblast. Vedno je v igri zloraba medijskega prostora za širjenje lažnih novic, pravilno rečeno – laži.
Za vsako laž vemo, da potrebuje novo laž, da preživi in je učinkovita. Lažnivci vsega sveta vedo, da morajo imeti dober spomin, kajti kaj hitro se zapletejo v nasprotja izrečenega do te mere, da se jim trhla zgradba laži podre na glavo. Lažnivec ne sme biti pozabljivec, pravi slovenski pregovor. To dobro ve in praktično izvaja vsaka policija, ki z navzkrižnim zasliševanjem zmede osumljenca kaznivega dejanja.
Za politike je že dolgo znano, da so notorični lažnivci. Predvsem v predvolilnem obdobju, ko obljubljajo tudi nemogoče stvari, kot je »druga Švica«, najnižja pokojnina 1000 evrov ali pa brezplačno šolanje in zdravstveno oskrbo. Kmalu bomo festival praznih obljub, ta semenj laži, doživeli tudi pri nas, saj se bližajo volitve, tako v državni zbor kot na občinski ravni. Vendar bi bilo beleženje predvolilnih obljub politikov nesmiselno, saj nimamo demokratičnega načina odpoklica lažnivih in škodljivih politikov. Možnost odpoklica nesposobnega politika pa je pomembnejša kot zakonska določila, ki urejajo volitve. Poleg tega izvoljene »predstavnike ljudstva« ščiti poslanska imuniteta, dvorni odvetniki in službe za »stike z javnostjo«. Slednje so v svojih izjavah učinkoviti mešalci politične megle. Ko politiku zmanjka besed, kar se pogosto dogaja, vskočijo v medijski prostor službe za »stike z javnostjo« in ga zapolnijo s svojimi mentalnimi skrpucali.
Razkrinkanje lažnivca
Državljani vemo, da politiki lahko nekaj časa lažejo ljudem, ne morejo pa ves čas lagati vsem ljudem. In prav v tem grmu tiči zajec, kajti vse bolj narašča število tistih, ki na spletu ločijo zrnje od plev in si tako ustvarijo lastno prepričanje. Prepričanje, ne mnenje. Na mnenje je lahko vplivati, težje je spremeniti prepričanje ljudi. Če ne gre drugače, se uporabi sila, v tem primeru se ji reče cenzura. Ker pa cenzura zveni dokaj zlovešče, se spremeni v zapovedano »politično korektnost«. Cenzura pod orwellovskim imenom politična korektnost prinaša prepoved razmišljanja z lastno glavo in odpoved zdravorazumski kategoriji duha ljudi. To pa vodi naravnost v totalitarizem. Vse kaže, da je problem »lažnih novic« v tem, da prepogosto sporočajo resnico. V tej točki se postavlja vprašanje, kdo bo odločal, kaj je resnica in kaj laž.
Svoboda govora omogoča, da identificiramo probleme, ki bi sicer ostali pometeni pod preprogo, se o njih brez zadržkov pogovarjamo in na koncu skupaj poiščemo rešitev. Tako naj bi bilo, vendar živimo v času, ko so nekateri ljudje prepričani, da je lažna novica vse, kar se ne sklada z njihovim trenutnim osebnim mnenjem. Machiavelli je v Vladarju zapisal, da bo človek, ki hoče varati, zmeraj naletel na koga, ki se bo pustil prevarati. Taki ljudje so najboljši material za pranje možganov, saj je na spremembo mnenja lahko vplivati. In prav tem je namenjeno skrivno geslo medijskih manipulatorjev: »Ne razširjajte lažnih novic, prepustite to profesionalcem!« Profesionalci pa so odlično usposobljeni za pranje možganov. Vedo, da številni ne prenesejo resnice, ker je to pogosto boleče. Kdor išče resnico, jo mora znati prenesti, zato je laž priročno pomirjevalo. Victor Hugo je to izkušnjo resnice slikovito opisal: »Resnica je kot sonce. Zaradi nje vse vidimo, ne moremo pa je gledati.« Pred skelečo resnico si zatiskamo oči. Vendar vas pozivam k resnicoljubnosti, kajti resnica osvobaja. Zato se na vsakem koraku borite za resnico. Kako? Naleteli ste na nekoga, ki laže. Zabrusite mu v obraz: »Lažeš!« in pojdite naprej! Naleteli ste na človeka, ki krade, recite mu: »Kradeš!« Da, kdor laže, ta krade, pravi ljudstvo.
Najbolj klavrna in najbolj nizkotna zvijača strahopetnosti je trditev, da se nič ne doseže, če razkrinkaš lažnivca, ker bodo drugi lagali naprej; da nič ne pomaga, če razkrinkaš tatu, ker bodo drugi kradli naprej. Če se bo večina ljudi borila za resnico, bo postala laž vse bolj ogrožena.
Več v Zarji št. 16., 17. 4. 2018.
