Iz vrtca sporočajo, da je nekam čudno miren in da bi bilo dobro, če bi ga videl zdravnik. Starši vsak na svojem koncu, z neodložljivimi obveznostmi. »Ga lahko pelješ?« Itak. V vrtec, v avto in na urgenco. Že med potjo mi je skoraj zaspal. Res si ni bil prav nič podoben. Na urgenci najprej triažni pregled. Uvrstijo naju med »oranžne«, tiste, ki niso ravno zelo nujni, a vseeno pred onimi, ki lahko čakajo.
Ker sem bila po odprtju novega urgentnega bloka prvič tam, sem bila kar malo presenečena. Vsaj poškodbeni del je takšen, kot je bil. Stari prostori, prenapolnjeni hodniki, vse tako, kot se spomnim, da je nekdaj bilo. Tudi mrzlo je tako, kot je bilo, ko je bilo tam še gradbišče. V glavnem smo vsi sedeli v plaščih in šalih. Vse skupaj se je dogajalo na dan, ko je medicinsko osebje – razen zdravnikov – opozorilno stavkalo. In pričakovala sem, da bo šlo temu primerno počasi. A v resnici nisem prepričana, ali je bilo tako. Ne glede na gnečo je vse teklo tako, kot bi – vsaj po moje – če stavke ne bi bilo. Tako kot že kdaj prej sem se znova čudila, kako je mogoče, da urgentne logistike ni mogoče urediti bolj racionalno. Ali se res moramo na enem in istem hodniku drenjati ljudje s poškodovanimi prsti, pa tisti s sumom na vnetje slepiča, majhni otroci in oni, ki jih kdove od kod in kdove s kakšnimi resnimi poškodbami na urgenco vozijo reševalci? Gneča je res velika in precej spretni morajo biti vsi, ki tam uravnavajo promet.
Ne prvič in upam, da tudi ne zadnjič, moram pošteno zapisati, da so zaposleni razmeram navkljub profesionalni in prijazni. Kakšen morda tudi več kot samo to. Res je, da sem bila tam z otrokom, kar je gotovo tudi meni navrglo kakšen nasmeh več, a vseeno. Ko so naju »vpoklicali« v ambulanto, se je v malega zazrlo kar nekaj v belo oblečenih ljudi. Prijaznih, nasmejanih, pomirjujočih.
Saj vas ne motijo, kajne? Takole mimogrede, domnevam, da je bil eden od njih zdravnik, morda specialist, drugi pa študenti, morda specializanti. Morda ne bi bilo odveč, če bi jih tisti, ki so mu gledali pod roke, vsaj takole skupinsko predstavil, tako da bi se vedelo, kdo so in zakaj jih je toliko, zaradi profesionalnega in čisto civilizacijskega odnosa med ljudmi. Ni primerljivo s tem zadnjim obiskom na urgenci, sploh ne, a meni se je že zgodilo, da sem prišla na ginekološki pregled, pa me je ob ginekologinji pričakala še četica študentov. »Saj vas ne motijo, veste, nekje se morajo učiti!« je rekla šele takrat, kot je že »inštalirala« ginekološko diagnostično opremo. Ni bilo vprašanje, samo obvestilo. No, kdaj so me tudi že vprašali, ali smejo biti poleg, a standard to očitno ni. Še ne. V resnici sploh ne vem, ali lahko bolnik zavrne tak skupinski monitoring. Vem pa, da večina raje stisne zobe, kot pa kaj reče. Dohtar je pač dohtar, bolnik pa bolnik. Ni isto!
Vračam se na urgenco. Kot rečeno, bili so prijazni. Mali je vse skupaj dobro prenesel, le čakanje ga je utrujalo. Za nekajletnega malčka, ki ga je ne prav nedolžen padec dodobra iztiril, tudi dve uri, kolikor sva bila tam, ni malo. Ob vseh tolažbah, ujčkanju in obljubah, kako še čisto malo manjka, pa bova lahko odšla, sem imela dovolj časa za spremljanje vsega, kar se je okoli mene dogajalo. In na urgenci je res pestro. Kakšni so res vidno v slabi koži, drugi – videti zdravi – se posvečajo telefonom, tretji so osebje in vse naokoli spraševali, kaj naj napišejo, zakaj da so prišli!?
Ah ja, ta naš zdravstveni sistem!
Podhranjeno zdravstvo. Včasih se mi zdi, da moji medijski kolegi res verjamejo, da so za razmere v slovenskem zdravstvu krivi le škandali in preplačani materiali. To slednje je gotovo problem, morda celo korupcija, a vse skupaj predstaviti, kot da bi se nam cedila med in mleko, če bi v tej ali oni bolnišnici prihranili nekaj evrov, je veliko zavajanje. Celo laž. V Sloveniji v primerjavi z razvitimi državami za zdravstvo zberemo veliko premalo denarja. V primerjavi z Nemčijo in Avstrijo kar za pol manj. Tam da za zdravstvo vsak prebivalec 4000 tisoč evrov na leto, mi pa 2000. V tem dejstvu je – ob sistemskih nedopustnostih in neumnostih – razlog za dotrajano opremo, za terapije, ki zaostajajo za najsodobnejšimi, za krajša preživetja pri nekaterih boleznih. Za pol manj denarja ne moreš dobiti toliko kot tisti, ki dajo enkrat več.
A od pristojnih nikar ne pričakujte uporabnih rešitev. Tema je za politike preveč delikatna. Svojim državljanom ne upajo povedati, da za precejšen delež vsega, kar spada med zapisane pravice, v zdravstveni blagajni že dolgo ni več denarja. Čeprav referendumov ne maram, se mi zdi, da pa bi se o tem, kaj pričakujemo od našega zdravstvenega sistema, vendarle smeli in morali izreči vsi državljani.
Smo za zožen nabor storitev iz obveznega zavarovanja, smo morda za participacijo ali pač za višjo prispevno stopnjo? Vse drugo, od omejevanja napotnic in kaznovanja, doktoriranja na temo čakalnih vrst do kombiniranja z zasebniki, je mešanje megle in umiranja na obroke. Zdravstvenega sistema in bolnikov.
Od ministrice, ki nam prav v teh dneh razlaga, da bo dajatev, ki naj bi nadomestila dopolnilno zavarovanje, za 80 odstotkov ljudi nižja, racionalne in nepolitične presoje res ne moremo pričakovati. Ne le zdaj, ko so blizu volitve, tudi prej so nas imeli za bedake. Tale ukinitev dopolnilnega zavarovanja nikoli ni delovala posebno verjetno. Tudi zato ne, ker so zavarovalnice vse skupaj tako mirno in zviška opazovale. Vedele so, da jim ne bo hudega.
In spet nazaj na urgenco! Saj poznate začudenje zdravstvene politike, ki menda ne razume, zakaj je zdaj, ko imamo po Sloveniji kopico novih urgentnih blokov, tam nenadoma enkrat več ljudi. A v resnici je bilo vedno tako. Prijatelj zdravnik je že pred desetletji, ko smo ga spraševali, kam in kako najhitreje do pomoči, svetoval urgenco. Tam so vsi strokovnjaki, vsa nujna diagnostika. Tako je tudi danes. In če si res bolan in veš, da je urgenca edina alternativa večmesečnemu čakanju, je gneča na njej več kot razumljiva. In rahlo nespodobno je, da potem tistim, ki se tja zatečejo »po nepotrebnem«, groziš s kaznijo. Saj normalen človek lahko zboli že, če samo razmišlja o tem, kaj bo z njim, če bo zbolel.
P. s.: Naš mali je bil kakšen dan, dva kar ubog, a potem ko si je mamica vzela malo več časa za crkljanje in pomilovanje, je šlo hitro na bolje!