Včasih se nam je zdelo, da če je kdo star sedemdeset let, je pa že zelooo star. Danes so sedemdeseta nova petdeseta. Sedemdesetletniki so lahko vitalni, poskočni, sledijo dogajanju, obvladajo družabne medije, so modri, umirjeni (ali pa tudi ne), pametni. Sploh pa sedemdesetletnice. Umetnice življenja. Štiri gajstne, močne, razgledane, sijoče, žareče, žive in živahne ženske se ne pustijo ne letom ne moškim, ne življenju ne državi. Ženske, ki jih z veseljem gledamo in poslušamo, saj imajo kaj povedati. In tudi videti so čudovito.

Irena Polanec: Nič več gnilih jabolk!

Z medaljo v Grand Palaisu nagrajena slikarka živi v Mariboru, čeprav si je nekoč želela ostati v Parizu. A skrb za starše in ljubezen do sedanjega moža ji nista dali obstanka in vrnila se je domov. »Če bi živela v Parizu, bi bila pri viru informacij in vsega, v 'centru sveta', kjer se dogaja umetnost. Zdaj je Francija moja druga domovina, tam si napolnim baterije. Ko pridem domov, pa spet v miru slikam.« Na pariških razstavah, kamor Ireno redno vabijo, se njene slike dobro prodajajo. »Na srečo mi ni treba čakati na sredstva od države. Že 50 let živim od svojega dela, in to si štejem v čast. Dandanes je to zelo težko. Samo najboljši si lahko to privoščijo.«

Njene Eve se ne starajo. »To je ciklus, ki se razvija in nikoli ne bo dokončan. Končal se bo z mojim odhodom.« Se tudi Eve starajo, imajo že kaj gubic? »Ne, ne starajo se. Ženske želimo biti lepe in mlade, tudi če smo stare 80 let. Slikarstvo je sanjska igra, kjer je dovoljeno vse, tudi lepota.«

Življenje je hkrati kratko in dolgo. »Čim manj mislim na leta, bolje je. Ne morem verjeti, da jih bom letos dopolnila 70. Življenje je hkrati kratko in dolgo. Zelo hitro mine. A jaz sem mlada po srcu. Počutim se staro dvajset in nekaj čez, samo dokumentov ne smem gledati. (smeh) Me pa na leta radi spomnijo drugi.«

***

Zvonka Makuc: Zdaj vsakemu rečem, naj ne kadi

Zvonka s tem, da je stara okroglih sedemdeset, nima težav. »Veš pa, da imaš pred sabo samo še določeno število let. A o tem ne razmišljam tragično, tako to je. S tem se sprijazniš,« razmišlja Zvonka, ki je bila kostumografka in je življenjska družica igralca Gojmirja Lešnjaka Gojca, s katerim imata dolgo in lepo razmerje. Pravi, da je njun odnos čedalje boljši, da je tudi to stvar let. »Postaneš moder, nekaterih stvari ne jemlješ resno, midva že vse življenje gojiva humor, imava se fajn. Spričkava se dvakrat na dan, kot prava Primorca, a čez nekaj minut sva že dobra in se temu samo še smejeva. Sva pa tudi izjemno tolerantna, ne zaslišujeva se, kje sva bila in podobno. Znava biti skupaj, znava pa živeti tudi eden na Krasu, drugi v Ljubljani, dobro je biti malo sam v življenju.« Zvonka je zelo bojevita na Facebooku. Velikokrat kritično ocenjuje državo, politike. Pravi, da si zdaj lahko to privošči.

Ne bojim se več. »Pri svojih letih sem lahko ostra. Na Facebooku napišem, kar me teži. Potem me nekateri kličejo in pohvalijo ter priznajo, da si oni tega niso upali napisati. Jaz pa se ne bojim več – to je čisto razkošje. Da rečeš, kar ti pade na pamet.« Gojc ji je kupil tablico in na njej spremlja časopise, gledališča, druge dogodke, ima stik s svetom. Rada bere, televizijo pa ima prižgano kar ves dan, a pogleda jo le, če se ji zdi, da je na programu kaj pametnega. Z Gojcem zelo rada kuhata, oba imata rada obiske prijateljev na Krasu, kjer so lahko ves dan zunaj in se imajo lepo.

Kajenje, kajenje. Kar se tiče zdravja, ima Zvonka težave s pljuči, ker je preveč let kadila. »Teže diham in zato ne morem toliko noreti okrog. To me spomni na moja leta. A to moram vzeti v zakup, povzročila sem si sama. Zdaj vsakemu rečem, naj ne kadi. Uradno sploh ne smem več kaditi, prižgem kakšno, a se trudim, da res minimalno kadim. In Gojc me strogo nadzoruje.«

***

Ljerka Belak: Dvakrat pogledaš levo in desno, pa si star

Zgovorna in včasih zelo »huda«, no, kritična nekdanja igralka Ljerka Belak živi kar nekaj kilometrov iz mesta, na hribu s prelepim razgledom. »Tu naokrog ni nobene trgovine, moram se peljati v dolino, a vse se da. Včasih mi pa kdo tudi kaj pripelje ali prinese. Ravno danes sem govorila z gospo Marijo, kmetico, od katere dobivam mleko, jajca, kislo zelje, repo. Zraven pa vedno da še kakšne priboljške. In sem ji rekla: 'Joj, Marija, sedemdeset jih imam!' No, ona jih ima pa 80, a vozi traktor, skrbi za živali, obdeluje njive. Jaz sem nič, to ni nič, ona je mladenka, jaz pa sem za v penzion. (smeh) To naredi delo, fizično delo. Saj je bilo delo v teatru tudi delo, na koncu si bil ves utrujen, a to je drugače. Zavidam Mariji, včasih sem si želela imeti kmetijo. A ni bilo denarja za nakup. Tudi kravic ne bi mogla klati, zajčkov in kokoši ne bi ubijala, kakšna kmetica bi potem bila? Razmišljam pa, da ne bom več jedla mesa. Slišim, kakšne grozote delajo z živalmi.«

Mi smo partizani! »Če mi zdravje ne služi, mu rečem, naj me neha zafrkavat. In uboga. Malo pa potrpim in grem naprej. Ne smemo sesti in reči, da je vsega konec. Tole še potrpim, v torek se to še dogaja, v petek se pa ne bo več. Občudujem ljudi, ki živijo naprej, tudi če so bolni, se bojujejo z rakom, boleznimi, se borijo do zadnjega. Trenutno imam res težave z zdravjem, a se ne dam. Mi smo partizani!«

***

Manca Košir: Zdaj sem bolj zdrava kot v mladosti

Manca, naložili ste si sedmi križ – a kaj boli?

Prav nič! Vesela sem, da sem jih doživela, in s polnimi pljuči življenja pravim: Ničesar ne obžalujem, ne, ničesar.

Kako čutite leta, če jih sploh čutite?

Let ne čutim, čutim pa utrip življenja sleherno uro. Hvaležna sem, oj, kako sem hvaležna, da sem vedno delala, kar sem želela, da sta mi starša pomagala in sta imeli hčeri oporo čudovitega dedka in babice, če že očetov ni bilo, hvaležna sem, da mi nikoli ni bilo treba zgodaj v službo in me ni budila budilka … Najbolj pa sem hvaležna, da sem še živa, hura!

Ali z radostjo lahko odženeš tudi kakšno bolezen? Kaj je bistvo radostnega staranja?

Bistvo radostnega staranja je sprejemanje sebe, drugih in sveta, kot sem, smo, je … Biti vedno znova globoko hvaležen za vse, kajti prav nič ni samoumevno. Znati se smejati na svoj račun in iz čiste sreče, da sem, kar sem, in to, kar sem, pač ni vredno jemati resno. (smeh) Lahkoten je moj korak, in to je gotovo darilo let. Ja, radost bivanja je najboljša zdravstvena preventiva in tudi odlična kurativa.

Celoten članek o znanih sedemdesetletnicah najdete v 10. letošnji številki revije Zarja. (6.3.2018)