Razmišljam o nujni spremembi ustave. Spremembici, tako rekoč. Stavek ali dva, nič več – zdaj namreč velja, da morajo ob nastopu mandata predsednik vlade in ministri priseči pred državnim zborom. Sto četrti člen ustave – ta je tisti, ki bi ga rada malo dodelala – jim polaga v usta natanko tele besede: »Prisegam, da bom spoštoval(a) ustavni red, da bom ravnal(a) po svoji vesti in z vsemi svojimi močmi deloval(a) za blaginjo Slovenije.« To je to.
Ste opazili? Nekaj MANJKA.
Zdaj vem, kaj: nekaj takega, kar imajo zdravniki, ki jih učijo »primum non nocere«, najprej in predvsem ne delajte škode. Natanko to bi morali vkomponirati v prisego vladajočih: da pri vsem, kar jim je sveto, prisegajo, da ne bodo delali škode. Ker njihova vest in vse njihove moči včasih očitno niso dovolj. In ker se včasih zdi, da se jim tam nekje za očki pobliskne misel, hej, saj ni izrecno prepovedano. In je potemtakem dovoljeno.
Skozi parlamentarne procedure se pravkar prebija – kot neustavljiv teflonski tank, vse se odbija od njega – Zakon o spodbujanju investicij, ki je naredil navidezno nemogoče: pionirsko je združil opozicijo. In nevladne organizacije. Pod strop jih je vrgel predvsem 35. člen tega zakona, ki govori o razlastitvah. In pravi nekako takole, če vlada odloči, da je neka investicija strateška (ker ji je investitor obljubil toliko in toliko delovnih mest), vas lahko brez posebnih ceremonij razlastijo. Vam poberejo zemljišče. Ker se je neki investitor odločil, da mu je všeč. Da hoče prav tega. In ga bo po novem zakonu, če bo dokončno sprejet, tudi dobil. To se je po nekem drugem zakonu sicer dalo že prej, a je bilo bistveno težje. Zdaj skoraj ne bo več ovir. O tem bo odločala nekakšna komisija, nekaj mandeljcev z različnih ministrstev, ki jih bo imenoval gospodarski minister. Tisto, kar se je dogajalo v zadevi Magna, bo postalo zakonito in vsakdanje. Kaj bo, če si bo investitor potem premislil ali če ne bo držal velikih obljub, zakon ni predvidel. Vi boste vsekakor brez zemljišča.
»Namen tega zakona je sistemsko uzakoniti princip delovanja, ki smo mu bili priča v primeru Magne. Investitor se zapelje po Sloveniji, si prosto izbere lokacijo, na kateri bo gradil svojo investicijo, občina pa bo za potrebe investitorja ad hoc spreminjala prostorske akte in razlaščala lastne občane oziroma jim s tem grozila. Namen tega zakona je tako ponuditi investitorjem prostor po njihovi lastni izbiri, prostor pa ni konkurenčna prednost Slovenije,« je namen zakona povzel predstavnik mreže nevladnih organizacij Plan B Andrej Gnezda. Poslanec Franc Trček je v ravnanju vlade, ki nam zakon kljub srditemu upiranju poriva po grlu, zaslutil neoneoneokolonializem, društvo Eko krog je pa ob spoznanju, da »pričujoči predlog zakona poskuša kot javno koristne prikazati učinke zasebnih investicij«, predlagalo, naj zakon, če bo že sprejet, vsaj preimenujejo tako, da se bo vedelo, čemu je v resnici namenjen: Zakon o razlastitvi za privatne žepe.
In je šlo potem ob hrušču zaradi spornega zakona skoraj neopaženo mimo obvestilce, da je minister za infrastrukturo Peter Gašperšič držal obljubo, ki jo je pred časom dal Uberju, saj veste, tisti platformi za prevoze, ki deluje po strašansko spornih načelih in jo zato zdaj, tudi ob pomoči sodišč, skušajo pretežno neuspešno pometati iz številnih evropskih držav, prav za ta Uber je dal naš kremeniti mož beseda pripraviti zakonske spremembe, ki jih je ta ameriška platforma zahtevala. In bodo samo zaradi Uberja zdaj z zakonom uvedli novo obliko prevoza (»najem vozila z voznikom«), ki bo drugače regulirana. In smo (no, pravzaprav so) s tem organizaciji, ki spodbuja prekarizacijo in jo drugje izganjajo s česnom in našpičenimi lesenimi količki, pri nas pogrnili rdečo preprogo in razširili roke: pridi, Uber, da te stisnemo na srce.
In prav ob takih primerih pomislim, oooohhhh, ne delajte nam vendar škode! Mi bomo plačevali vaše neumnosti še dolgo po tem, ko bo priseglo naslednjih nekaj vlad. Včasih pa prikimujem šepetu hudička na drugi rami, ki sikne: če bi idioti leteli, bi bilo tamle letališče.
