Decembra se nam mnogim malo odpelje. Dnevne sobe okrancljamo z vsem, kar se sveti in blešči, omorika pred hišo mora biti ovešena s stotimi lučkami, prav poseben prostor pritiče tudi adventnemu venčku. Oni tam gori se gotovo prekriža, ko ga zagleda pri meni doma.
Letos je morda malo zamižal. Adventne nedelje so srečno za nami, svečke niso zanetile požara. Povečini smo srečno preživeli tudi vsa bolj ali manj obvezna prednovoletna druženja. V svoji delovni dobi sem doživela taka, ki jih za nič na svetu ne bi hotela zamuditi, in taka, za katera smo od lastnika dobili pisni dekret o obvezni udeležbi. Vse sem preživela. In z nekaj sreče bom tudi letošnje leto. Samo še nekaj dni ga je.
Zbogom, turizem. Ne vem, kako bo, ko boste tole brali, a če se odpravite malo višje, je zima taka, kot mora biti. Bela in mrzla. In tako zimo imam rada. Čeprav mi interna termoregulacija ne deluje več tako kot nekoč, ko me nekaj stopinj gor ali dol ni moglo premraziti do kosti, imam rada škripanje snega pod nogami. Tudi smučanje imam rada. Moje smučišče je Krvavec. Tako kot še nekaj naših smučišč je pred leti tudi Krvavec izgubil samostojnost. Kupil ga je Unior Zreče. Turizem se je takrat mnogim svetil. Saj veste, Sava turizem, Istrabenz turizem. Unior turizem. Vsa ta podjetja so zaradi slabega poslovanja, menedžerske pogoltnosti in podobnega klonila pod težo bančnih posojil. In razprodala vse, kar so lahko. Krvavec kupuje kranjski podjetnik Janez Janša. Obogatel je s Tekstilindusovim samskim domom. No, ne z njim, ampak z odškodnino, ki mu jo je zaradi nedopustnega zavlačevanja sodnih postopkov dosodilo ustavno sodišče. Tri milijone in pol! To je toliko denarja, da ga gotovo ni nikoli posebno skrbelo, ko mu je banka, ker ji ni vračal posojila, samski dom zaplenila.
Če Krvavčane vprašate po obetih in pričakovanjih, samo mrko in grdo gledajo. Smučarji pač imamo izbiro. Ni jih malo, ki jo že sedaj potegnejo nekaj dlje k sosedom na Koroško. Sezonska vozovnica za vsa njihova smučišča ni dosti dražja od tiste za eno naše.
Kultivirani naj ne spijo. Zdaj, ko je na toplem tudi zelo fino, kdaj pogledam kakšno TV-oddajo. Priznam pa, da jih v glavnem gledam le še z zamikom. Samo tako se lahko ognem neznosni količini decembrskih reklam. Po dve, tri enake v enem bloku! Neznosno. Prav zanima me, kako dolgo bodo oglaševalci možnost takšnega preskakovanja reklam še tolerirali. Konec koncev ne plačujejo zato, da jih ljudje ne bi videli. Ali pač?
Mediji so bili predolgo moj svet. Še vedno ne morem brez njih. In še vedno me znajo tudi pojeziti. Zadnjič sem presenečena prebrala odgovor poslušalcu, ki se je jezil, ker so nekateri dobri filmi in serije na TV SLO tako pozno, da jih nihče, ki v tem življenju živi še za kaj drugega kot za televizijske programe, ne more gledati. Omenil je ciklus Dediščina Evrope. In odgovor službe za odnose z javnostmi je bil, da gre za tipični poznovečerni termin, namenjen zahtevnejšemu občinstvu. Z drugimi besedami – to dodajam jaz – tistim pametnim, razgledanim, kritičnim in kultiviranim gledalcem. S tem je TV SLO zelo natančno povedala, kaj si misli o gledalcih, ki pa jim, v domnevno elitnih terminih, ponuja Tarčo, Tednik, Slovenski pozdrav, Emo, Zvezdano, Prifarce, oddajo Kdo bi vedel … Gre pač za nezahtevno publiko, ki so ji te oddaje in ti termini tudi namenjeni. To so gledalci, ki niso posebno pametni niti posebno razgledani, so nekritični in tudi posebno kultivirani niso. Morda ni bilo tako mišljeno, a zapisano je bilo tako.
Ampak tako kot smučarji imamo tudi gledalci izbiro. TV SLO je nima.
Bodi dovolj za letos. Srečno in zdravo 2018.
