Zadnjič se mi je eden v Lutkovnem gledališču prav zasmilil. Dajmo, dajmo, hitro, hitro, čez pol ure so na vrsti že naslednji … Otročke, majhne in očarane, je prav na hitro s paketi vred odpravljal proti vratom. Ah ja, decembra eni bolj trošimo, drugi pa bolj služijo.
Drugače pa je vse kot po navadi. Zalarja in Fišerja, obdolžena zlorabe uradnega položaja, na sodišče ni bilo. Do februarja, ko sporno imenovanje Škrleca (generalnega direktorja vrhovnega državnega tožilstva) zastara, bosta vlekla. Na sodišče pri nas očitno prihajajo le bebčki, vsi drugi se mu javno posmehujejo. Ne pozabimo, gre za dva nekdanja visoka pravosodna funkcionarja (ministra in generalnega državnega tožilca), ki sta nekdaj vila roke nad nespoštovanjem tožilstva, sodišč, razsodb. Kako jima ni nerodno? Čemu že služi osebna integriteta? Očitno je v njunih zasebnih in profesionalnih krogih norčevanje iz stroke, ki jima reže kruh, zelo cenjen standard.
Tudi v državnem svetu, ki je pred kratkim vstopil v nov petletni mandat, ni dosti novega. Saj je res, da od njega kakšnega velikega haska ni, a svetniki ga imajo radi. Približno polovica bo mandat kar ponovila. Tudi Boris Popovič, ki ne prihaja pogosto, in Franc Kangler, ki je v zadnjih letih bolj kot po političnem odru plesal po sodiščih. Čeprav svetniki niso profesionalci, niso sirote. Po 500 evrov dobijo za delo »na terenu«, preostalo, do 1200 evrov na mesec, pa si prisedijo s sejninami. Gasilci, medicinske sestre in učitelji bi tudi.
Za DS praviloma slišimo le, ko sprejmejo kak veto. Kar ni redko. Prav pred kratkim so izglasovali dva. Šlo je za prenizke povprečnine občinam. Lokalni svetniki imajo v DS svoj glasovalni stroj. Vse skupaj je podobno dobro utečeni igrici. DS je proti, DZ pa še enkrat za. DS tako na leto porabi svoja 2,2 milijona evrov. Demokracija ni poceni.
Na ta državni svet se ne bi niti spomnila, če ne bi prav pred kratkim v neki družbi žolčno razpravljali o šolskih standardih. V tej naši ljubi Sloveniji je med približno 500 šolami kar veliko zelo majhnih, takih za 50, 30 ali celo samo za 10 otrok, izjemno dobro opremljenih in urejenih. Na drugi strani pa je v večjih mestih kar nekaj zelo velikih skromno opremljenih šol, tudi takih brez telovadnice. Za tiste prve velja, da so nekje bogu za hrbtom in jih župani ne dajo. Kajti po zakonu mora občina zagotavljati osnovno izobraževanje, zdravstveno varstvo, infrastrukturo … Če tega ni, adijo, občina, in adijo, županski stolček. No, vsaj načeloma.
V Sloveniji se lahko same, s svojo dohodnino, preživijo le nekatere občine. Ankaran, Trzin, Log-Dragomer, Novo mesto, Domžale, Škofja Loka in Ljubljana. Druge so odvisne od povprečnin, s katerimi postorijo, kar po zakonu morajo, in pred volitvami tudi kaj več. V majhnih občinah imajo župani posluh za svoje ljudi. Še posebej pred volitvami. Recimo v Komnu in v Moravskih Toplicah vsakemu novorojenčku nakažejo 1000 evrov. V mnogih naših miniaturnih občinah pa vsaj od 400 do 600 evrov. V tistih, recimo bogatih, so veliko bolj stiskaški. V Ljubljani nagrado ob rojstvu dobivajo le socialno ogroženi. A ker bodo tudi v Ljubljani naslednje leto volitve, bo poslej nekaj malega kapnilo vsem.
In zakaj je bila tista omenjena debata glasna? Preprosto zato, ker nas je za mizo sedelo kar nekaj močvirnikov s šoloobveznimi otroki in vnuki. In vsak je kaj vedel. Vedeli smo, da naši ta mali hodijo v šole – take s po več sto otroki –, kjer so telovadnico zaradi dotrajanosti morali zapreti, nova pa bo, ko bo, drugi imajo telovadbo bodisi na prostem ali pa – kadar dežuje – kar na hodniku. Spet tretji so pol osnovne šole hodili na Šišenski hrib, ker ob šoli do pred tremi leti ni bilo niti igrišča.
Kasneje sem tudi sama malo pobrskala po spletu in naletela celo na čisto spodobno analizo stanja. Dr. Jurak s fakultete za šport je ugotovil, da imajo otroci v socialno deprivilegiranem Pomurju in Posavju na voljo po tri metre telovadnih površin, v Ljubljani in Mariboru pa le po meter in četrt. Med vsemi ima najmanj pokritih vadbenih prostorov prav Ljubljana.
Pa ne gre le za šole. Tudi pri komunalni infrastrukturi je križ. Za mnoge župane majhnih občin je bila kanalizacija pogoj za drugo izvolitev. In so jo zgradili. V Ljubljani pa je brez nje v strnjenih mestnih predelih najmanj 15 odstotkov prebivalcev. Imajo greznice, za katere niti v VO-KA ne vedo, v kakšnem stanju so. Samo predstavljamo si lahko, kam in kaj vse je teklo in še teče v podtalnico. Če k tem dodate še strnjena naselja na mestnem obrobju v Tacnu, Šmartnem, Gameljnah, Ježici, Stožicah, Polju, Kašlju, marsikje ob Zaloški, pa Dolenjski in naokoli vse do Brda in naprej, nam mora biti vsem zelo hitro jasno, da je brez urejene kanalizacije v tem našem največjem, najlepšem in tudi najbogatejšem mestu vsaj 50, 60 tisoč ljudi. V slovenskih razmerah je to za 20 skorajda že srednje velikih občin ljudi. Če k tem dodam še vse iz Medvod, Vodic in Kamnika, kjer naj bi skupaj z Ljubljano zdaj vendarle dobili kanalizacijo, naštejemo vsaj sto tisoč ljudi, in lahko si predstavljate, koliko svinjarije je doslej teklo mimo čistilnih naprav, pogosto kar v okolje in podtalnico. Saj vemo, zakaj bi praznili, če lahko preluknjamo. A pregovorna privoščljivost prevzetni Ljubljani in županu ni na mestu. Dr. Krek je pred kratkim zelo jasno povedal, da gre vse, kar gre v zemljo, v reke in v morje. Naše reke in naše morje. Ne glede na to, ali to izpušča deset ali pa sto tisoč. Lepo je, da zaradi števila lokalnih svetnikov v DS njihovi interesi prevladajo. Ni pa pametno.
In zakaj pravzaprav vse to pišem? Zato, ker včasih v pragozdu vseh teh lokalnih interesov in političnih preračunavanj pozabimo na posledice. Seveda je prav, da otroci, ki živijo v odmaknjenih delih te naše dežele, dobijo vse, kar jim človeška roka lahko priskrbi, a to velja tudi za tiste iz domnevno prestižnih okolij. Vsi so naši otroci, mar ne? Vsi naj bi imeli enake možnosti za zdrav razvoj. To, da so doma v najlepšem mestu na svetu, je sicer v redu, a njihovemu zdravju nujno ne koristi. Pa se mi zdi, da nam je »privilegirancem« to včasih kar nerodno naglas povedati.
Kaj mislite, so državni svetniki razmišljali o teh razmerjih? Si mislim, da ne. Pa saj tudi njihovi kolegi v državnem zboru niso. Njim gredo po glavi le še volitve, z njimi povezane grozeče stavke in uravnotežen proračun. Tak, za kakršnega moramo navadni smrtniki poskrbeti prav vsak mesec. Tudi decembra.
