Z vej so visele raznobarvne razcefrane vrečke, ki jih je narasla voda odplaknila iz vseh jam, kotov in špranj, kar jih je dosegla. Ko se je vrnila v svojo strugo, so viseče vrečke visoko nad gladino razburkanih rek mimoidoče in mimovozeče posmehljivo opozarjale, da smo iz svojega okolja naredili svinjak.
Vlada je prejšnji teden sprejela uredbo, da bo takoj po novem letu 2019 prepovedano ponujati kupcem brezplačne nosilne plastične vrečke ne glede na to, kako velike in debele so. Kje jih pa sploh dajejo zastonj? No, v kakšnih veleblagovnicah, kjer se začnejo nakupi praviloma od deset evrov navzgor, jih že dajejo, pa tudi na tržnicah so precej radodarni. V nizkocenovnih konfekcijskih trgovinah, predvsem pa v tako imenovani marketih, od koder odnesemo največ vrečk, jih že dolgo zaračunavajo. Pa čeprav jih hočeš nočeš reklamiramo, ko hodimo po svetu z njihovimi blagovnimi znamkami na vrečki. Skratka, vlada (seveda v soglasju s skupno domovino EU) želi, da do konca leta 2019 znižamo letno porabo nosilnih vrečk na osebo na 90, do konca leta 2025 pa celo na 40 na leto. Zdaj jih včasih toliko porabimo na teden.
Satelitski posnetki kažejo, da plavajo po morjih in oceanih ogromni otoki plastike, sestavljeni iz steklenic in vseh sort vrečk in ponjav. Ko zapiha orkanski veter, v naših krajih je to največkrat huda burja, se plastične vrečke dvignejo s smetišč v zrak in potem snežijo na strehe, travnike in drevesa. Najdemo jih v prebavilih rib, domačih in divjih živali. In najbrž tudi v svojih, prehranska pota do naših krožnikov so včasih zelo nenavadna. Evropske vlade, ki so glede okolja menda najbolj ozaveščene na vsem planetu, pa bi (vključno z našo) odpravljale ta problem z nekaj centi, ki jih bo treba plačati za vrečko? Koga pravzaprav ščitijo? Ljudi in okolje ali proizvajalce, ki z embalažo mastno služijo in si izmišljujejo čedalje hujše potegavščine, da bi nas pripravili k nakupu? Pred dnevi sem dobila v dar velikansko bombonjero, sladkorčkov v njej je pa bilo samo za prgišče, vse drugo sta bila papir in plastika. Kot da bi zapakirali kronske dragulje in ne precej običajne čokoladne bombone, ki nikakor ne bi spremenili oblike v običajni papirnati vrečki.
Le redki so se pripravljeni odreči komodnosti plastičnih nosilnih vrečk, kot da je tako zelo težko nositi v torbici ali žepu trajno embalažo, ki ne zavzame skoraj nobenega prostora. Očitno nam še zmeraj gre predobro? Upokojena učiteljica mi je razlagala, da pri njej plastike ni – vodo pije iz pipe, nakupuje pa s cekarjem. »Tako bedno pokojnino imam, da moram paziti na vsak cent, kupljene pijače so prevelik strošek, vrečke, četudi zastonj, pa nepotrebna navlaka,« pravi. Obstajajo torej ljudje, ki nimajo plastike pri hiši zaradi prisilne varčnosti, in ljudje, ki so tako ozaveščeni, da se zavestno odrekajo nadležni embalaži. Ampak obojih je premalo, da bi rešili svet pred zadušitvijo s plastiko. Treba bo narediti še kaj iz rubrike »prepoved in kazen«. Kajti nosilne vrečke so samo del težav – kaj pa vse tisto, kamor dajemo smeti, shranjujemo živila, pokrivamo rastlinjake in gredice … saj ni mogoče vsega našteti! V nekaterih pogledih je plastika zares izjemno pocenila izdelke, da so dostopni širšim množicam, veliko nadomestkov (za steklenice in vrečke denimo) pa je popolnoma nepotrebnih. A kdo si upa dregniti v ta osir? Je pač bolj preprosto zahtevati nekaj centov za vrečko in si oprati državniške roke.
