Šla sem na njen koncert v Moravče. Že pred njim je potožila, da jo strašno boli koleno. In hrbet. In da ne ve, kako bo zdržala do konca nastopa. Dobila je injekcijo proti bolečinam in ves koncert je bila živahna in poskočna, kot da ji nič ni. Po koncertu pa se je sesula na stol in na dan je prišla vsa njena utrujenost. Vseeno je sprejela vse oboževalce in oboževalke, ki so ji prišli čestitat za lep večer, z dvema pa se je na dolgo in široko zaklepetala o psičkih pasme kavalir, kakršnega ima tudi sama. Zato sva še midve začeli z njeno ljubeznijo do psičkov.
»Rada imam živali. Ko vzameš psička, postane družinski član. Imam jih že vrsto let. Med vojno sem imela krasnega ovčarja in majhnega bišona in onadva sta dobesedno umrla zaradi vojne. Zaradi eksplozij, zaradi strahu. Pljuča so se jima napolnila z vodo in nista mogla več živeti.«
Zdaj pa imate kavalirko.
Imela sem eno tribarvno psičko, pa je umrla – namenoma rečem umrla, ker se psički obnašajo kot majhni otroci. Edina njihova napaka je, da te imajo preveč radi. Samo med vojno sem imela dva, sicer pa imam vedno samo enega. In dekleti, ki ste ju prejle videli, sta mi ponujali mladička, ker imata leglo, a ga ne bom vzela, dokler je moja psička še živa. Tega si ni zaslužila (žalostno). Začutila bi, da bolj skrbim za malo psičko kot zanjo, to pa bi jo zelo bolelo. Še nekaj vam bom povedala: zelo me boli hrbtenica. Ker imam operirano koleno, ki mi zateka, ne hodim pravilno in napačno obremenjujem hrbtenico. Dekan veterinarske fakultete mi je rekel: 'Vaša psička ima ravno tako spondilozo kot vi. Na treh mestih. Ker je prevzela nase del vaše bolečine.' In to ni prvič, da sem slišala kaj takšnega. Pes, ki je navezan na svojega gospodarja, preprosto prevzame del njegove žalosti. Kadar Kike začuti, da sem žalostna, čeprav ne more videti mojih solz, pride k meni in me tolaži na svoj način. Ko mi je umrl brat, mi je moja mala bišonka, ki sem jo kupila v Moskvi, prinesla vse svoje igračke, ki jih je našla po stanovanju, vse mi je prinesla in jih potiskala predme, da bi pritegnila mojo pozornost in se ne bi prepuščala žalosti. Psički so res fantastična bitja. Saj imam rada tudi muce, vse živali imam rada, a najrajši imam pse, ker so radi tam, kjer je njihov lastnik.
Moja prijateljica je pred kratkim izgubila psa in zdaj brez njega sploh ne zna živeti.
Veste, kaj mi je rekel Ibrica Jusić? Da ko ti umre pes, je treba takoj, ampak res takoj kupiti isto pasmo. Saj kuža ne bo isti, samo podoben, a sčasoma se boš privadil novemu značaju. To te čisto zaposli, ukvarjati se moraš z zahtevnim mladičkom in tako čas mineva.
Ibrico sem pred kakšnim mesecem ali dvema videla na koncertu v Cankarjevem domu, seveda je na oder prišel z velikim starim psom.
Črnim, kajne? (nasmeh) Vedno ima psa iste pasme, samo včasih je drugačne barve, zdaj ima črnega in vsi psi potujejo z njim od koncerta do koncerta.
Tudi vaši psi potujejo z vami?
Ne, imam človeka, ki pazi mojo psičko, ki je z njo, kadar sem jaz na poti, tudi spi z njo v isti sobi. Mislim, da če imaš živalco, moraš skrbeti zanjo. Spoštovati moraš njeno brezmejno brezpogojno ljubezen. Pes te nauči ljubiti, imeti rad. To je njegova največja vloga v življenju človeka. Poznam ljudi, ki so prezirali živali, in potem so jo dobili v dar. In naenkrat so opazili, da so jo vzljubili. Pes prebudi ljubezen v človeku. To je fantastično. Kako je moja psička vesela, ko se vrnem s poti! Ko pakiram kovčke, pa se spravi v kovček in čaka v njem, češ, jaz grem tudi s tabo. Ko grem na pot, me je strah, da je ne bom več našla žive, ker je stara in bolna. Imeti žival je radost in žalost, tako kot življenje.
Bolita vas hrbet in koleno, pa vseeno potujete, nastopate, pojete … kako zmorete? To je vendar naporno.
Če ne bi nastopala, če ne bi več pela, bi svoje bolečine, svoje utrujeno telo občutila še mnogo bolj. Mislim, da bi znorela. To me drži pokonci. To mi daje moč.
Kaj pa je bilo s kolenom?
Bila je vojna, hodila sem okrog, da sem z nastopanjem tolažila ljudi, in v teh obhodih okrog Dubrovnika sem se vozila po cestah in potem je nenadoma prišel ukaz: 'Lezi!' Zagledala sem ostrostrelca. In potem imaš samo eno možnost: da ležeš na asfalt. Ko sem se prvič vrgla na tla, sem z levim kolenom udarila ob tla. In tako večkrat, vsakokrat prav na to nogo, udarec na isto mesto. Pred kratkim so me operirali. A nisem ne prva ne edina. Težko mi je, a prenašam bolečino. Saj hodim na terapije.
Kako pa prenašate svoja leta? Če lahko povem, imate 78 let, a videti ste odlično.
Hvala Dobro prenašam leta, nimam težav z njimi. Imam nekaj težav z bolečinicami, a to je čisto normalno. Človek ne more imeti toliko let, pa da ga nič ne bi bolelo. Ko se zjutraj zbudim, in če me nekaj boli malo manj kot prej, sem srečna. S tem, da me kaj boli, sem se čisto pomirila. To pač pride z leti. Let se prav nič ne bojim, samo treba je delati tisto, kar imaš rad, dokler si živ, dokler lahko. Moj glas mi dobro služi, občinstvo me ima rado, zato vztrajam. Zakaj bi bila doma? Štrikati ne znam. (smeh) Bilo bi mi dolgčas. Tako pa potujem, se srečujem s prijaznimi, meni ljubimi ljudmi, podarim jim svojo energijo, oni pa meni vrnejo svojo. Včasih se malo preveč iztrošim, ostanem brez energije in potem se moram sama napolniti z njo.
Več v reviji Zarja št., 28. 11. 07. 2017
