Kras na tej in oni strani meje sem prehodila večkrat, tudi po Kraškem robu sem grizla kolena in se hladila v opuščenih železniških predorih nad Trstom, kjer zdaj kraljujejo pohodniki in kolesarji – pa vseeno nimam pojma, kje, hudiča, naj bi tekel drugi tir oziroma po novem kar dva druga tira. Najbrž bi se morala spraviti v kakšen helikopter ali kaj. Sumim, da se tudi večini sodržavljanov ne sanja, komu bi pritrdila v polemiki o piškavih nekaj kilometrih najpomembnejše železniške proge na svetu, o čemer bomo očitno glasovali na referendumu. In medtem zamudili rok, ko bi lahko dobili kar zajeten kupček evropskih sredstev. Padamo pač na prisege, da bo ena od najnovejših različic (le kje je bila prej?) krajša in pol cenejša. Kar je kar preveč lepo, da bi bilo res. Skoraj vsak dan se vsaj v pismih bralcev pojavi še kakšen nov genij z novim predlogom o drugem tretjem tiru, politično obarvana stroka vseh sort se divje mesari pred očmi zmedenih volivcev, od katerih so se le redki kdaj peljali z vlakom do Kopra. Kaj lahko iz tega nastane? Jasno je le to, da bomo očitno vsi skupaj obsedeli na slepem tiru. Ampak tudi tam nas lahko povozi zablodeli vlak.
V četrtek bo znana arbitražna razsodba, že prej pa so naši politiki letali po Evropi in gnjavili državnike, kaj mislijo o veljavnosti arbitraže, ki je Hrvati ne priznavajo. Ja kaj so pa hoteli reči? Da je sodbe pač treba spoštovati, menda ja. Pri tem pa vemo, da ne bodo sosedje umaknili niti enega rastišča s školjkami, z velikim zadovoljstvom pa bodo hoteli izsiliti tisto, kar je v razsodbi zanje ugodno. A kdo pričakuje kaj drugega? Kaj bo v petek drugače? Čisto nič, le kakšno zmerljivko z visokih ravni bo najbrž slišati. Pa na meji bo morda še večja gneča, ne le zaradi počitnic, ampak tudi zaradi nespoštovanja arbitraže, kot je že modro obljubil naš zunanji minister. Pri tem je očitno pozabil, da pol Slovenije hodi na dopust na Hrvaško, če že tam nima svojega počitniškega bivališča, in da so to (hudo razkačeni) volivci, ki ne bodo odpustili svojim voditeljem, da so morali pred mejo dolge ure v plenicah za odrasle ždeti v razgretih avtomobilih.
Na slepem tiru je tudi ne ravno množičen protest najnižje kaste beraško plačanih javnih uslužbencev, ki so se prejšnji teden zbrali pred vlado; finančnega zločina, zagrešenega pred slabim desetletjem, ni do zdaj uspela popraviti nobena vlada, niti ta, ki se prav zdaj hvalisa z neizmerno rastjo BDP, zaposlovanja, plač … Neka pomočnica vzgojiteljice, ki ima enako izobrazbo kot vzgojiteljica, ni pa zanjo delovnega mesta, mi je razlagala, da dela več kot vzgojiteljica, plače pa ima 700 evrov. In da bo šla v bližnjo tovarno, kjer njena osnovnošolska sošolka zasluži 900 evrov. »Delo ni težko, pridna in spretna sem, pri tem pa odpadeta zares velika odgovornost do otrok in nenehna napetost, ali je vse v redu in ali sem ravnala prav,« se je jezila. Neskončno ima rada svoj poklic in otroke, prav tako pa je neskončno užaljena, ker država tako slabo ceni njeno delo in ji ne da niti toliko, da bi lahko s svojim otrokom spodobno preživela. Zdaj ne more niti nespodobno.
Veseli nas lahko le to, da se številni politični računi grdo zalomijo in da bi se iz lekcije, ki jo te dni golta britanska predsednica vlade, tudi naši morali kaj naučiti. Izsilila je volitve in na njih skoraj pogorela, državljani pa čedalje bolj glasno govorijo, da ne bodo izstopili iz EU. Britanska kraljica je svoj nagovor novemu parlamentu (napišejo ji ga v vladi, edini, ki je njen, je božični) dostojanstveno prebrala, medtem ko se je svet muzal – oblečena je bila namreč v barvo evropske zastave, na klobuku enake barve pa je imela cvetove z rumenimi prašniki, ki so močno spominjali na zvezde v zastavi. Predsednici parlamenta pa se je vidno daljšal nos.
Ah ja, da ne pozabimo – morda se bo tekmi za novega predsednika pridružil tudi Damjan Murko.
