Ugledni profesor medicine je nedavno tako mimogrede povedal, da sta dva zdravnika z zvenečimi nazivi videla, kako je neki njun kolega otroka zdravil popolnoma napačno, a nista storila ničesar. Oziroma sta to tedaj, ko bi otroku lahko pomagala, zamolčala, da bi pozneje kolega porinila v gnojnico. Drugače povedano, napačno zdravljenje otroka sta izkoristila za osebne obračune s kolegom. Ta zgodba oriše stanje v Kliničnem centru v Ljubljani. Če povsem odmislimo profesorja, ki jo je povedal in ki prav tako ni storil nič. Razen da je bil ogorčen.
Šele zdaj, ko se nekaj odgovornim trese stolček, so se ti isti odločili povedati, kaj vse se je dogajalo na Pediatrični kliniki v Ljubljani. To sicer želijo stlačiti samo na oddelek pediatrične kardiologije, vendar tega malega oddelka ni mogoče popolnoma ločiti od celotne pediatrije in tudi ne od Kliničnega centra. Otroški kardiologi so ves čas sodelovali v programu otroške srčne kirurgije oziroma operacij prirojenih srčnih napak. Zato so jalovi krčeviti poskusi Kliničnega centra, da bi kardiologijo izločili, kot da ni del tega programa. Kot da bi imel program svoje kardiologe.
Javnost je izvedela, da je eden od kardiologov več kot 20 otrokom postavil napačno diagnozo. Ta kardiolog oziroma tisti, ki »držijo z njim«, pa pravijo, da sta druga dva (ali eden od njiju) prav tako vsaj 20 otrokom postavila napačno diagnozo. Rezultat je torej ena proti ena. Ker odločitev za razrešitev Rajka Kende kot strokovnega direktorja pediatrične klinike še ni obveljala (ima čas za pritožbo oziroma ugovor) in ker Kenda zahteva, da odstopita tudi generalni direktor in strokovna direktorica UKC Ljubljana (potem bo takoj odstopil tudi sam), lahko pričakujemo, da bo iz te omare padel še kakšen okostnjak. Da bodo zdravniki, ki zdravijo naše najmlajše, še naprej ovajali drug drugega in nam pripovedovali, kaj vse so počeli z našimi otroki. Nezaslišano, sramotno, neodgovorno, pa seveda tudi kaznivo. Človek bi pričakoval, da bodo ovadbe kar letele h kriminalistom. Pa se to (še) ni zgodilo.
Kako so lahko zdravniki, ki so (zdaj izpričano) vedeli, da kolegi postavljajo napačne diagnoze, posledično pa je bilo tudi zdravljenje napačno, o tem ves čas molčali? Pregovor pravi, da je kriv tudi tisti, ki malho drži, ne le tisti, ki krade. Mediji smo ves čas poročali o tem, obveščali, da je na pediatrični kliniki marsikaj narobe. Šlo je celo tako daleč, da nam ni nihče več verjel, češ, to pač pri nas ni mogoče. Da torej pretiravamo. Nič čudnega, saj je res na meji verjetnosti. Da ljudem z najbolj humanim poklicem ni mar za naše otroke!
Vodstvo UKC Ljubljana nam s svojo službo za stike z javnostjo ves čas pošilja izjave, po katerih naj bi bil program otroške srčne kirurgije zelo dober, kakovosten, da »dosegajo rezultate, ki so boljši od evropskega povprečja«. To je težko verjeti, če vemo, da so kardiologi postavljali napačne diagnoze, ker so to pač tisti kardiologi, ki so v službi na pediatrični kardiologiji. Kot rečeno, tega ni mogoče ločiti in trditi, da je program eno, kardiologi pa so nekaj povsem drugega.
Ministrica za zdravje zdaj zahteva odstop vodstva UKC Ljubljana, torej direktorja, ki ga je sama predlagala, in strokovno direktorico, ki so jo izbrali v UKC. Ker je torej ministrica neposredno vpletena v to zgodbo in ker ves čas, ko so v javnosti krožile govorice o dogajanju na pediatriji v UKC, ni ukrepala (vsaj ne tako, da se take stvari ne bi več dogajale), bi bilo razumljivo, če bi odstop ponudila tudi ona. Pa ni videti, da bi se čutila odgovorno.
Naj povzamemo: vsi bi si radi umili roke. Po tihem priznavajo, da se je dogajalo marsikaj, a oni niso nič krivi. Tudi tistega opravičila, da niso vedeli, nimajo. Pa gre za vsaj 40 otrok. Po vsem, kar smo videli in slišali, jih takole na prvi pogled kar nekaj iz UKC Ljubljana sodi za zapahe. Kaj se je zgodilo s slovitim ugovorom vesti? Imajo tisti, ki so pustili, da otroke napačno zdravijo, sploh vest?
