Veronika Podgoršek je prav takšna, kakršno si jo predstavlja človek, ki jo je do zdaj videl samo na televiziji: urejena je kot iz škatlice, neskončno prijazna, nasmejana, iz tira je ne vrže niti to, da novinarka pozabi snemalno napravo in gre ponjo, ona pa ima urnik natrpan s terapijami in pestrim družinskim življenjem s tremi hčerami in možem. Živahna, energična, vitka in lepa. Zelo lepa. Njeno knjigo Ljubezen na terapiji sem požrla na mah, čeprav ne maram priročnikov. V njem namreč mrgoli zgodb, v katerih se najdeš, tudi če se nočeš. Poučno in zanimivo.
Vedno ste kot iz škatlice. Kaj pa zjutraj v pižami?
To bi morali vprašati mojega moža. (smeh) Sicer ličil ne uporabljam dosti, ampak mož mi pravi, da sem prekrasna čisto brez ličil in da jih sploh ne bi potrebovala. Če me že ličijo za televizijo, na primer, pa prosim za čim bolj naravni videz.
A vaša zgodba ni bila vedno samo srečna ...
Morda res kdo misli, da je bila moja pot samo lepa, da imam vse, a to še zdaleč ni res. Pa tudi danes se srečujem s frustracijami. Šla sem res skozi marsikaj. Za mano je lepo število prejokanih noči, tudi meni ni bilo nikoli le postlano z rožicami, do vsega sem prišla samo s svojim trdim delom. A tega nočem poudarjati. V osnovi sem pozitivna oseba, borka za preživetje. Vedno gledam naprej. Za mano je razveza po dvanajstih letih zakona, po dolgotrajnem partnerstvu. A to je preteklost. Sedanjost je taka, da sem že kar nekaj let srečno poročena, z možem imava že tretjo deklico.
Odnos, ki ni dober, je bolje prekiniti in oditi?
Če dva ne hodita po isti poti, začneta drug drugega uničevati in nihče od tega nima nič. Bolje je biti sam kot biti sam v dvoje, ker je tista bolečina mnogo hujša. Čeprav človek, ki je sam, trpi. Nekatere starejše gospe, ki so imele dolgoletne zveze, si partnerskega odnosa ne želijo več, čeprav smo odnosna bitja in si želimo ljubiti in biti ljubljeni. A jih dobro razumem.
V vaši knjigi Ljubezen na terapiji dosti govorite o vzorcih iz otroštva in mladosti, ki so nas zaznamovali in jih je treba razbiti, ker jih sicer prenesemo na svoj odnos s partnerjem. Ženska, ki je imela očeta alkoholika, bo našla moža alkoholika.
Te vzorce je najprej treba ozavestiti, kajti hitro se najdeš v odnosu, v katerem se počutiš tako, kot si se nekoč. Čeprav si bil nesrečen, ti je to vendarle znano, domače, počutiš se varno, čeprav ni. Če je bil oče odsoten, začne ženska iskati moškega, ki bo prav tako odsoten, lahko čustveno, za čigar ljubezen in pozornost si bo treba ves čas prizadevati, ga klicati k sebi.
Kako pa ste vi razbijali svoje vzorce?
Pomagali so mi terapija in neskončna raziskovanja, študij, življenjske izkušnje, predvsem pa veliko dela s seboj. Vrednotenja in tveganja ter drznost, da sem potem stvari tudi spreminjala. Ampak to ni prišlo čez noč. To so leta in leta trdega dela, da si to dovoliš. Kot da si v okovih – strah te je narediti nekaj drugače, strah te je odziva. Vzorci so tudi širša družina, učitelji, prijatelji, prvi odnosi … veliko pa še genetika in značaj.
Zakaj pa bi človek sploh spreminjal odnos, če se v njem počuti domače? Malo trpiš, pa je!
Če je dovolj dober zate, ga seveda ne spreminjaš. Za spremembo moraš začutiti, da si želiš nekaj zelo drugačnega. Vedno rečem, da ni treba spreminjati nečesa, s čimer lahko živiš. Vsak mora sam priti do tega, pa še potem je to trdo vseživljenjsko delo.
Celoten intervju z dr. Podgorškovo si lahko preberete v 25. številki revije Zarja. (20.6.2017)
