V Sloveniji je šest zjutraj, vendar že deset dopoldne na jugozahodu Indije, kjer sedim pod parom velikih stropnih ventilatorjev, moje gležnje pa grizljajo majhni, skoraj nevidni, a vseeno zoprni komarji. Sem pač v tropskih krajih z vsemi njihovimi vzporednimi danostmi. Vzporedni, po angleško Collateral, je tudi naslov študentskega umetniškega bienala, ki poteka obenem z bienalom Muziris v Kočiju, in čeprav je ta šele tretji po vrsti, slovi kot največji dogodek te vrste v Indiji in eden najvidnejših nasploh. Bienale, glavni razlog za mojo prisotnost, je ogromen in ponosno sporočam, da je glavna zvezda slovenski umetnik Aleš Šteger, kar je uspeh zanj, odsevna prepoznavnost pa pade na vse Slovence, tudi na vašo dopisovalko.
Štegerjeva Piramida izgnanih pesnikov je prva struktura, ki jo obiskovalec zagleda na vrtu palače Aspinwall, osrednjega prizorišča bienala. Ta orjaška piramida je zgrajena s tradicionalnimi materiali in tamkajšnjo tehnologijo, s pritiskom roke, ki na steno prilepi glino. Včasih in ponekod še vedno so Indijci tako na stene hiše pritiskali kravjake, da se posušijo za kurivo. V Štegerjevi piramidi je labirint, postavljen iz tamkajšnjih slamnjač, in ko se v temi premikam po hodnikih, se ponekod skozi nje iskrijo lučke. Ves čas me spremlja govorjenje v različnih jezikih, recitiranje del velikih svetovnih pesnikov skozi zgodovino. Preprosto, presunljivo delo.
Aleš Šteger je zažarel v močni konkurenci. Na devetih uradnih razstaviščih se predstavlja 91 povabljenih umetnikov, v okviru »Collateral« je 19 študentskih razstav, pa vrsta uradnih in neuradnih umetniških dogodkov skozi tri mesece. Štegerjevi piramidi se ni mogel izogniti niti predsednik Indije, ki je obiskal bienale in je bilo že dan prej območje glavnega prizorišča prepredeno s policijo, specialci in konvoji.
Visoki prihod je koristil tudi javnosti. Pred obiskom so smetarji počistili predele, kamor bi lahko zašli predsednik ali spremljevalci. Koči je sicer za indijske razmere čisto mesto in ulice sproti čistijo tudi trume negovanih, sitih koz, ki se ob večerih vrnejo k lastnikom na molžo. Je pa mesto prav po indijsko hrupno. Rikše, ki so jih vlekli žilavi moški, so nadomestili ropotajoči tuktuki, motorji, ki imajo zadaj dva sedeža in prostor za prtljago. Namesto koles so mopedi in motorji, torej veliko hitrejši in tudi hrupnejši. Samomorilski promet in vsi ti zvonci.
V starem Kočiju ima zvočna podoba mesta še eno dimenzijo. V tropskih krajih, kjer ni letnih časov in so vsi dnevi enako dolgi, je zora kratka, v trenutku se zdani. V mojem hotelčku na robu starega mesta sem v trdi temi, nekaj pred šesto, slišala peteline. Potem se je z minareta oglasilo posneto mujezinovo klicanje, iz zvočnikov. Sledilo je ozvočeno petje iz hinduističnega templja, globoki moški glasovi. Že ob dnevu pa še celotna, vsaj uro dolga katoliška maša. Nekdo je pripomnil, da je katoliška cerkev najmočnejša vera v teh krajih. Vsekakor ima najmočnejše zvočnike.
Kerala je imela trgovske stike z Levantom in Sredozemljem že v času Feničanov. Zgodaj so se tudi pokristjanili, in kot slišim, so v teh predelih živeli kristjani že pred prihodom sv. Tomaža v Indijo. Apostola je 21. decembra leta 72 v Mylaporu nedaleč od Kerale doletela smrt (Wikipedia). Kot mi je razložil pobožen sin ribičev, so oni starejši, latinski, ne rimski katoličani. Pri maši na pepelnično sredo so hostije delile tudi nune in laikinje, ne le duhovniki.
