Razprava o naborniški vojski se je dokaj hitro končala – za začetek nimamo denarja niti za poklicno vojsko, ta hodi naokoli v pošvedranih čevljih in strganih uniformah, za misijo v Litvi pa bo le s težavo usposobila obrabljeno opremo, ki jo mora vzeti s seboj. Pa bi filozofirali o klasičnem služenju vojaškega roka, kar ne bi stalo le 20 milijonov na leto, kot so izračunali predlagatelji, ampak vsaj 60, če bi hoteli usposobiti vojašnice in nakupiti opremo? In zakaj, ljubi bog, je sploh prišlo desusovcem na misel, da bi militarizirali Slovenijo? Pravijo, da nevarnost preti z vseh strani, pa ne le z begunci, tudi od sosedov. Ki da bodo tudi (kakopak Hrvati) uvedli naborniški sistem. Da se zaščitijo pred krvoločnimi Slovenci, še posebno ko bo razsodilo arbitražno sodišče in si bomo morali utreti pot do odprtega morja z vojsko, ladjevjem in podmornicami. Ali kaj.
Ker smo vsi proti – stroka, državna blagajna in še posebno fantalini, ki bi se morali za debele tri mesece ločiti od svojih ljubljenih računalnikov – je razprava končana. Ampak odprla se je nova, precej bolj resna – kako narediti iz fantov moške? Celo ekonomist dr. Jože P. Damjan se je razhudil, da današnji fantje ne znajo odrasti in da so potrebni reda, discipline, hrane iz konzerv, zgodnjega vstajanja, postiljanja postelj, kobacanja po blatu, dolgih maršev z ožuljenimi podplati in podobnih veščin (pa naj stane, kar hoče). In z njim se strinja mnogo staršev, ki so jim vajeti ušle iz rok. Če prav pomislim, tudi jaz nisem prepoznala svojega pankovskega brata, ko sva ga z mamo obiskali na služenju vojaškega roka v Tuzli – namesto lasatega in bradatega silaka s kavbojsko hojo in zelenimi zobmi (tudi neumivanje zob je bilo takrat v modi) je proti nama prihajal kratko ostrižen, vitek in nasmejan mladenič s strumnim korakom in bleščečimi zobmi. Če te zaboli zob, ti ga kar izpulijo, je pojasnil svojo preobrazbo.
Mamino srce se je topilo od sreče, pa ne le zato, ker ga je po nekaj mesecih spet videla. Ko je bil pozneje v slovenski naborniški vojski moj sin, je umiral od dolgega časa. Javil se je za košnjo trave, rezanje dreves in druga zanimiva dela, saj ob popoldnevih niso imeli česa početi. Ker je bil deset let tabornik in vodnik, ga česa več kot streljati niso naučili, se mi zdi.
Kar nekaj staršev, predvsem očetov, je te dni pred kamerami pojamralo, kako da jih je služenje vojaškega roka spremenilo, kakšna prijateljstva, koliko odrekanja, pa odgovornost in trening živcev, saj so morali ubogati, pa če so bili ukazi smiselni ali ne. Nekako so nam dali slutiti, da jim ni toliko žal za časi, ko so bili fantje ponosni, da so sposobni služiti domovini, ampak predvsem za redom in disciplino, oboje so jim v enem letu že nekako vtepli v glavo. Skratka, predlagana vojaščina sploh ni toliko zanimiva za krepitev obrambnega sistema, ampak kot prevzgoja razvajenih najstnikov, ki jim starši niso kos.
Kaj zdaj? Ker se bodo centri za socialno delo okrepili z novimi kadri, bi bilo morda dobro, da se oborožijo še z nekakšnimi supervaruškami (po vzoru ameriških televizijskih oddaj), ki bi hodile v družine, v katerih ne znajo vzgajati otrok, in bi najprej prevzgojile starše. Najbrž jim je treba dopovedati, da je otrokom pač treba postaviti meje, še preden odrastejo, da je treba vztrajati, da je nujno disciplinirati najprej sebe, preden trosiš modrost naokoli, da je treba včasih prenesti potoke bridkih solz, ki delujejo na srca roditeljev močneje kot solna kislina; da moramo reda, discipline, vljudnosti in občutka solidarnosti otroke naučiti doma, in to brez grobosti, ker tam zunaj ni nikogar, ki bo to opravil namesto nas. Pač moramo tvegati, da nas bodo kakšno popoldne lastni otroci iz dna srca sovražili, ker smo jim prepovedali računalnik in jim nataknili telovadne copate ali celo zaukazali napolniti pomivalni stroj. Tako pač punce in fantje sčasoma odrasejo v ženske in moške. In pozneje v starše.
