Nočemo biti senzacionalistični, a Tinina knjiga je kot nekakšen otrok, s katerim se je dokončno poslovila od smučarskih tekmovanj. Zadnje dejanje. Podarila nam je nekaj svojih doživljanj pred tekmami, po njih, lepo število odlomkov iz svojega dnevnika, za katerega ni vedel niti njen Massi in v katerega je zapisala vse svoje dvome in čustva. Poleg Tinine intime je svoje razmišljanje o njej in poznavanje njene športne poti dodal novinar Vito Divac, ki jo je na njeni poti spremljal vse od reprezentančnih začetkov. Svoje so dodali tudi starši, učitelji, trenerji, smučarke. Knjiga razkriva razmišljujočo in inteligentno Tino, kakršne ne poznamo.

Pisanje je terapija. Tina nam je povedala, da je bilo pisanje nekakšna terapija: »Terapija sama s sabo, z mojimi mislimi. Do rešitve je bilo potrebnega kar precej pisanja. (smeh) Papir prenese vse. Papir vse razume. Zato pisanje zelo priporočam. Pisanje me je potegnilo iz težke sezone.«

Vito Divac pravi, da je Tina posebna oseba. »Poznam jo od njenih prvih korakov v reprezentanci. Bila je čisto drugačna, kot so jo slikali drugi. Ni narejena tako, kot so si to predstavljali navijači, okolje – v sebi ima noto, ki sem jo želel spoznati. Veliko sva si dopisovala, tudi o 'črnih oblakih'. Ko sem jo prvič videl za klavirjem, sem začutil, da ni tako 'vase obrnjena', kot so mi pravili.« Kaj pa pove Tina o odnosu z Vitom? »Z Vitom sem lahko komunicirala, ker me je razumel. Novinarji so mi počasi postali prijatelji. Na začetku sem se jih morda bala, zoprno mi je bilo dajati izjave v ciljni ravnini, potem pa sem se jih prav veselila. Smrekar, Martin, Matic … bili so prvi odziv na potek tekme. Z Vitom sva se že od začetka pogovarjala in vedno me je prav razumel. Ko sem prebirala njegove intervjuje z mano, potem ko so izšli v časopisu – prej se nisem niti zavedala, kaj vse sem mu povedala – sem se naučila marsičesa o sami sebi.«

Na te besede je dodal svoje še Andrea Massi. »Vito res razume smučanje, on bi lahko bil trener, on mi je o treningih povedal in predlagal več kot drugi trenerji. Res veliko ve o tem športu. On je intelektualec, trenerji pa smo malo neumni,« v svojem značilnem pikrem slogu sklene Massi. O Tini pa tole: »Tina vedno preseneča, pri njej je vedno kaj novega. Vem, kdo je. Čustva so bila največji hendikep za njen razvoj. Na treningih sva se velikokrat prepirala, a bil sem njen trener in partner, in to ni preprosto.«

Tina mašina. »Bila sem stroj,« prizna Tina. »Andrea me je utrdil s treningi, tako da tisti dve minuti med tekmo čustva niso bila pomembna, potem pa so prišla ven. Ni bilo lahko. V knjigi pišem tudi o tem, čez kaj sem morala iti. To je moja samorefleksija. Sem ena redkih, ki so to lahko napisali, in da se tako globoko poznam in da to lahko napišem, si štejem v čast. Da natančno veš, kaj moraš narediti v nekem trenutku, da si najboljši na svetu. Ta knjiga je dejansko morala nastati zdaj. Morda bo naslednja, ki jo bo napisal Vito, o Andrei. Zame pa je knjiga posebna stvar, moja kariera se je prav lepo končala z njo, s temi skoraj 300 stranmi in zadnjo fotografijo v njej. Brez težav sva objavila tudi dnevnik, ki sem ga začela pisati pred desetimi leti. Določene stvari s tekem, travme, razvoj, ki sem ga doživljala na treningih, sem želela deliti z mladimi generacijami. Morda jim bo ta knjiga v pomoč. Pisanje mi je bilo v užitek, z njim sem se čistila. In zdaj sem pripravljena na kritike in pohvale.«

Več v reviji Zarja št. 9. 28. 02. 2017