Čeprav tam zgoraj še vedno brbota in sika in menda z ministričinim stavkovnim dosežkom ni prav nihče zadovoljen. Je pa res, da je zadnje čase močno narastel ljudski bes, s čimer se tudi doktorji, proizvajalci zdravniških stavk, ne morejo igrati v nedogled, in jim je to jasno. Nam pa je stavka poklonila vsaj eno zanimivo, še več, neprecenljivo branje v Delu, ki si ga je treba temeljito vtisniti v spomin. Saj tam ni nič posebno revolucionarnega, ampak veliko zelo uporabnega za Milojko, ministrico, ki mora zdaj ekspresno spacati vsaj nekaj zdravniški reformi podobnega, sicer bodo nekateri ponoreli.
Omenjeno pisanje temeljito in zelo zanimivo primerja angleško in slovensko zdravstvo in nacionalki polagam na srce, da ga čim prej uporabi za izhodišče ene od prihodnjih Tarč. Samo en primer: v Sloveniji se nenehno jamra, kako nam usodno primanjkuje zdravnikov. Pa se izkaže, da imamo na sto tisoč prebivalcev tako rekoč natanko toliko zdravnikov kot Angleži. In tam pravijo, da jih pri njih ne primanjkuje. In so s svojim zdravstvom kar zadovoljni. Čudo čudesno! Stvar je v tem, da je pri njih zdravniška baza osnovno zdravstvo, pri nas bi temu rekli nekoliko ohlapno zdravstveni domovi, kjer je zaposlena večina vseh zdravnikov, ki tudi na tej osnovni ravni gladko pozdravijo veliko tistega, kar se pri nas nabira pri specialistih, in je baza potemtakem nerazsodno in negospodarno namenjena v prvi vrsti poštarstvu, to je razpošiljanju bolnikov v višje, mnogo dražje oblike zdravljenja k specialistom, na razne klinike in podobno, kjer cene zdravstvenih posegov enormno narastejo, brez prave potrebe zbezljajo nesmiselno visoko, in ustvarijo se tudi dolge, vse daljše vrste čakajočih. Se temu lahko reče tudi diktat specialistov? V nekaterih pogledih gotovo.
Treba je seveda reči, da ugotovitev in osamljeni predlogi strokovnjakov v to smer tudi pri nas sploh niso nič novega. Tudi pri nas smo pred leti že govorili, bolj šepetali o natanko istih težavah in rešitvah, pa so specialisti in specialistične ustanove pri priči podivjali – in potem se je o tem nekako nehalo premišljevati. Zato Milojki predlagam, da najprej temeljito prebere tisto analizo v časopisih, potem pa se zdajle v adventu, ko je London čaroben in so na vrsti že prve mega predbožične razprodaje, odpravi za nekaj dni tja, v širšem Londonu je mogoče dobiti hotelsko sobo že za znosen denar. Angleški zdravniki in organizatorji zdravstva bodo rade volje pokramljali z njo in ji dali tudi kakšne zelo uporabne papirje. Vedeti seveda mora, da bodo pri tem domači odpori še hujši kot pred leti, da o spremembah pri študiju medicine sploh ne govorim, ampak punca o zdravniških odporih zdaj že kar veliko ve in se ji je koža ugodno odebelila. Pri nas je že vseskozi daleč najhujša težava, in ne samo v zdravstvu, da Slovenci nočemo sprememb. Nobenih sprememb, vse kar naprej po starem, kakor smo navajeni, kakor so nas učili modri dedi, medtem ko povsod drugod ženejo svet naprej predvsem spremembe, male revolucije. Takšno stanje duha obožujejo (in podpirajo) logično tudi vsi na zdravstveni sistem prisesani paraziti, lopovi, ki tako lepo po starem izsesavajo iz sistema orjaške količine korupcijskega denarja. Igrica z naročanjem zdravil in raznih zdravstvenih pripomočkov, lepo razvidnih v predzadnji Tarči, je le mala zgodbica v gnojni jami naroda.
Dovolj o zdravstvu in zdravnikih! Omeniti moram največjo senzacijo prejšnjega tedna: izvedeli smo, in to na televizijah že prvi hip, da naš Triglav sploh ni več tisto, za kar smo ga imeli do zdaj: nižji je za kar 34 centimetrov, kot smo bili prepričani. Na geodetsko upravo se menda gre zanesti in zdaj samo premislite, na koliko mestih bo treba popravljati novo višino! Človeku se zvrti, seveda ne od višine.
Prejšnji teden smo imeli tudi spektakularni televizijski dvoboj v pogovorni oddaji Od blizu. Kopji sta prekrižala imenitna spraševalka Vesna Milek, nekaj daleč najboljšega, kar lahko zadnje mesece ponudijo naše pogovorne oddaje, in znameniti karizmatični ekscentrik, kirurg, ki odganja starost in vseh vrst grdobe, dr. Franci Planinšek, saj ga ni treba posebej predstavljati. Buh, kako se je bliskalo in grmelo! Nevihta je bila sicer nekoliko zastrta, ampak elektrike se je po studiu valjalo na tone. Trčila sta dva svetova: Planinškov, čigar življenjski smoter je lepota, lepšanje, torej osrečevanje ljudi, ki s svojo zunanjostjo niso zadovoljni, in Vesnin, ki ji že beseda botoks povzroči krče v želodcu. Planinšek je strastno zrl v Vesnino gubo med obrvmi, ki jo je menda uzrl že davno in mu je pri priči povzročila žalost in strast po ukrepanju. Vesna se je odzvala malce porogljivo in za pikico posmehljivo in se je nad Planinškovo strastjo prisrčno zabavala. Oba vrhunska intelektualca, različna, da bolj različna ne bi mogla biti, v boju vsak za svoj prav: izjemna poslastica.
Tistega, kar je tudi vredno posebne pozornosti, tokrat žal ne morem dovolj temeljito uvrstiti v svoj program. V mislih imam nedavni in tradicionalni Karitasov koncert Klic dobrote, ki so ga tokrat pripravili v Celju. Ljubčki moji, kakšen do zadnje sekunde, do zadnjega giba visoko strokovno in visoko profesionalno pripravljen projekt je bil to! Vsaka podoba, vsaka melodija, vsak gib, vsak nasmeh, vsako besedilo, vsaka glasbena fraza so bili velemojstrsko naravnani na to, da se zgrne v mošnjo čim večji kupček soldov, kar sta tudi smisel in namen akcije. O škofih, ki jih je bilo v prvih vrstah kar veliko, sicer ne morem poročati nič posebnega, ker so očitno kameram odločno zabičali, naj jih za božjo voljo ne razkazujejo. In če se škofi sklicujejo na božjo voljo, jih kamermani seveda morajo ubogati. Iz vsesplošnega univerzalnega skladja je izstopala le Nuška Drašček. Ta je pred oddajo odprla skrinjo s cunjami, izvlekla iz leve polovice skrinje nekakšen športni tvidast rekelc in iz desne zelo odštekano dolgo krilo iz tafta, mogoče je bil tudi drugačen večerni material, in si ob hišnih vratih s police pripela na rekelc še nekaj podobnega skvačkani rožici ali kaj. Naprej ne morem naštevati, ker res ni več prostora, ampak zagotovim vam, da Nuškine odrske ekstravagance s tem še sploh ni bilo konec. Je pa upornica Urška pela s tako nepopisno zvonkim glasom, da so ji nebesa opravo pri priči oprostila. In kar oprostijo nebesa, kajpak tudi mi ne moremo grajati. Gospodje škofi tvidastega rekelca in taftastega dolgega krila sploh niso opazili in tako je bilo vse lepo in prav. Denarja so nabrali ogromno, preden sem zamenjala program, ga je bilo že več kot sto štiri tisoč evrov. Hura!
