Kar je že samo po sebi dovolj žalostno, če ne kar vprašljivo. S tisto na Trakoščanu sta se pred leti celo barvno uskladila, s KITAROVIĆKO v smetanasto belem plaščku pa ne. Ampak nova hrvaška predsednica je tak pravi balkanski kos mesa: vsega je čisto majčkeno preveč. Natanko toliko, da šoferji tovornjakov ponorijo in si vso kabino na vekov veke oblepijo z njo. Tudi v drugo se je visoki par zelo dobro ujel in Hrvatica ni dajala nikakršnega vtisa, da ji Pahorjevi poljubi morda ne pašejo. Za mišjega je celo pokoketirala, ampak res zelo pazljivo. Nikakor ne tako kot pred nekaj dnevi, ko se je zgodila prava groza: v roke jo je dobil srbski predsednik vlade VUČIĆ in dedec nemarni jo je zanalašč po srbski šegi poljubil trikrat. Pri tretjem šusu se je punca divje uprla in se mu skoraj iztrgala, pa so bile klešče srbskih rok jeklene in je fasala še tretji, do neba vpijoč provokativen cmok. Bilo je do neke mere mučno, ker je bila provokacija v nebo vpijoča. O, kaj bi dala zanosna bionda tedaj za Pahorja! Poljubi so res zelo različne vrste, tudi tisti na najvišji ravni.
O tem govorijo tudi nežnosti med moškimi. Madona, so pri tem nerodni in okorni. Tudi pri objemanju. Oni dan sem pri tem opazovala OBAMO in HOLLANDA, ni ju bilo mogoče gledati.
Pa recimo še katero o nerodnosti pomembnih dedcev. Zadnje čase imamo dve novi mega TV-zvezdi, seveda oba policijska sindikalista. Nasploh in mimogrede: bi se sindikalisti na najvišjih položajih pri nas končno že malce zarotirali ali kaj? Kako dolgo bomo še gledali na stolčku anesteziologa z ledenimi očmi iz Šempetra, pa nekdanjega KUČANOVEGA zeta, da o NUMBER ONE sploh ne izgubljam besed, v tega zijamo menda še iz partizanskih časov. Kar zadeva policista, sta sicer v redu in korektna, ampak ZORAN PETROVIĆ ima drobno težavico: tu in tam ne zna skriti, kako ga impresionirajo očesca TV-kamer, ko buljijo vanj. Razumem, to je onkraj njegovih moči in ni edini, gre pa rahlo na živce.
Po zgoraj povedanem njune kolege obveščam o naslednjem: če bodo šli zdaj nadme, ni prav nobenega smisla, da vozijo za mojim avtom po kurjih stezah ob urah strahov, da bi mi dali pihati. Kadar sedem za volan, iz principa ne naredim niti požirka piva, in bo bitka izgubljena. Zašraufati me morajo na kak drug način, morda s hišno preiskavo. Saj imajo ideje.
Vsem po vrsti, ki imate radi najboljše možne dokumentarne serije, pa: pravkar se je iztekla fantastična BBC-jeva dokumentarka o TURČIJI. Gledaš jo z zadržanim dihom, in najboljša je bila zadnja, pred nekaj dnevi. Iz preteklosti so v njej zakorakali v več kot aktualno prihodnost, tu je imela pač naša nacionalka krompir s tajmingom. Res priporočam.
Od tega je zdaj že dolgo, pa bom vseeno končno rekla eno, ker ne morem molčati: zavidam ERIKI ŽNIDARŠIČ z nacionalke, da je dobila priložnost za kratek intervju s slovenskim mučenikom dr. RADANOM. Bilo je ravno dovolj časa, da se je prava zgodba o njegovih »zločinih« dokončno potrdila. Ne samo da je smešno, mučno in abotno razpredati o umorih. Beseda tudi ni o evtanazijah. Gre za grozo dolgega in neskončnega akta umiranja in za magistralno dilemo: ali naj zdravnik, navzoč ob umiranju, ki je nepovratno, pri tem za božjo voljo stori čim več, kar je v njegovi moči, da umirajočemu vsaj do neke mere lajša predsmrtne muke. Še nihče v teh okoliščinah se ni vrnil v življenje, gre za neizogiben proces. O »čistem« umiranju samem ne vemo skoraj nič, to ni tema, o kateri bi se rado govorilo. Ljudi je groza. Zanimivo. Kajti umirali bomo vsi, le da nekateri od nas bolj usmiljeno in naglo. Ne gre tudi zgolj za bolečine, gre za trpljenje. Kajti najbrž se nas bo večina polagoma in v mukah zadušila. In recimo tudi že enkrat, kar po malem vedo skoraj vsi bolj privilegirani slovenski zdravniki in njihovi najbližji: kadar njim samim v mukah umirajo njihovi najbližji, previdno, ampak odločno, pogosto tudi sami pomagajo.
