Ervin Hladnik Milharčič je novinar, ki je obredel tri četrt sveta in si želi videti še zadnjo četrtino. Ljubi svobodo, ki mu jo dajejo velika mesta, in možnost, da lahko piše, tako kot piše. Je fant iz Nove Gorice: »Nekaj najbolj koristnega, kar se ti lahko zgodi, je, da živiš ob meji. Zelo zgodaj sem spoznal, da je ena sama resnica iluzija, pa tudi da meja ni tam zato, da te zaustavi, ampak da greš čeznjo.« Študent filozofije in sociologije na Univerzi v Ljubljani je hitro prestopil mejo med študentskim in resničnim življenjem. Ob študiju je začel delati na Radiu Študent, tam se je naučil pravega žurnalizma, hkrati pa pozabil študirati. »Pripadam generaciji novinarjev, ki se je v poklicu izobrazila v alternativnih medijih. Radio Študent in Mladina sta bila eksperimentalno okolje za novinarske žanre. Veliko sta prispevala tudi k temu, da se je razbil mit, da je tekst nekaj svetega.« Ervin obvlada vse žanre, a še posebej izstopajo njegove reportaže. To so novinarske zgodbe, ki bralca postavijo v središče dogajanja.

Ko je novembra poslanska skupina SDS v državni zbor vložila predlog spremembe zakona, da bi v Sloveniji prepovedali nošenje burke in nikaba, muslimanskih pokrival za ženske, se je v časopisu Dnevnik odzval s kolumno Zakaj slovenski politiki slačijo samo ženske. »Še posebno vznemirljivo je, ker z burko na seznam prepovedanih oblačil prihaja nekaj, česar v Sloveniji še nikoli nismo videli. Kdor je v Sloveniji videl žensko v burki, je sanjal. Tudi v Kabulu, Heratu in Mazar-e Šarifu ni tako pogosta, kot bi si mislili. Ženske jo množično nosijo predvsem v paštunskih predelih na jugu države in tam, kjer na oblast pridejo talibi, ki jo vsilijo z batinami. Tudi med več kot 250.000 begunci, ki so skozi Slovenijo šli v Evropo, ni bilo nobene burke. Prepovedujemo nekaj, česar ni.«

V kolumni ugotavljate, da se vsi, od kalifata do naših politikov, spravljajo na ženske. Zakaj je tako?

To je eno od zanimivejših vprašanj spopada naših civilizacij. Ko sem pred desetimi leti živel med Arabci, Judi in Perzijci, sem spoznal, da so ženske objekt interesa tako verske kot laične oblasti. Pa ne samo tam. Prav položaj žensk je točka, kjer bi se evropski konservativci s takratnim papežem Janezom Pavlom II. zelo hitro dogovorili – če želimo, da bo družba stabilna, bi bilo ženskam treba razložiti, kje jim je mesto in kako naj se obnašajo. Priporočljivo je, da se držijo ob strani, malce povešajo pogled in opravljajo koristno delo. Sem pa ugotovil, da se v družbah, kjer zatirajo ženske, tudi moški ne počutijo dobro. In ko se je zdaj naša opozicijska stranka domislila, da bo politično intervenirala z napovedjo predloga spremembe zakona, ki bi prepovedoval nošenje burk za ženske na javnih krajih, se mi je zdelo, da lahko druščini konservativnih politikov arabskega sveta priključimo še slovensko opozicijo in njene duhovne voditelje. Ko so najavili, da bi prepovedali burko, se mi je zdelo zanimivo vprašanje, ali imajo politiki tako močan refleks, da rešujejo probleme, ki pri nas ne obstajajo, ali pa gre preprosto za neinformiranost in neizobraženost. Če gre za to zadnje, se mi zdi neverjetno, da pripravljaš zakon, pa se ne pozanimaš, za kaj gre. Burka je namreč posebno afganistansko oblačilo, medtem ko so abaje in mikabi tradicija, ki jo zahteva islam. Zdelo se mi je, da se je treba iz tega ustrezno ponorčevati. Kar pa me pri vsem skupaj še posebej čudi, je, da teritorij liberalne Evrope, ki ima v svoji zakonodaji predpisane kvote za žensko participacijo na oblasti, nič ne prepoveduje moškim. Bilo bi pravično, da bi zakon rekel kaj tudi o moški modi. Zakaj bi se velike politične neumnosti segregirale samo na udarce za ženske?

Vi ste enakopravnost med moškimi in ženskami na simbolni ravni priznali že pred več kot 30. leti, ko ste ob poroki sprejeli ženin priimek.

Ko sva se odločila za poroko, sem se vprašal, ali enakopravnost jemljem resno. Če je tako, naj se to še vidi. Sicer sem dobil ime, ki zveni kot napoved vojne, ampak sem se ga navadil.

Ko ste delali na Mladini, ste bili tudi vojni dopisnik. Z Ivom Štandekerjem sta poročala iz Vukovarja, Dubrovnika, Sarajeva.

V Sarajevo je šel Ivo sam.

In tam umrl. Ste bili vi previdnejši ali ste imeli srečo?

Čeprav sem veliko delal, na tem področju nisem imel smole. Poleg Iva je v Bosni umrl še en slovenski reporter, fotograf Alojz Krivograd. Oba sta resno jemala svoje poslanstvo in se trudila, da bi Slovenci lahko razumeli, kaj se dogaja tam. Slovenski novinarji smo za to, da se je bosanska vojna razumela malce bolje, kot bi se sicer, plačali visoko ceno.

Kako ste se spopadali s strahom?

Mene je veliko bolj strah iti v slovenski parlament kot na katerokoli bojišče. Vojne so namreč predvidljive in logične.

Neumnost pa ni …

Predvsem ne trajajo tako dolgo.

Z Mladine ste šli na Delo. Zakaj?

Osem let sem bil tam in sem se počasi naveličal načina pisanja. Ključna pa je bila odločitev, da se Američani vključijo v vojno na Balkanu. Spoznal sem, da bo šlo za drugačno zgodbo in da je dobro izstopiti. Potem pa sem na cesti srečal Jureta Apiha, in ko me je vprašal, kako sem, sem mu povedal, da iščem nekaj drugega. Ponudil mi je mesto dopisnika za Bližnji vzhod. Sem si rekel, Alah je velik, in odpotoval najprej v Kairo, potem pa še v Jeruzalem.

Iz ene vojne v drugo.

Ne v vojno, padel sem v mirovni proces. To je dosti hujše. Vojna je v nasprotju z mirovnim procesom preprosta, poštena stvar.

Ko ravno govoriva o vojni: ljudi je ob tem, kar se sedaj dogaja po svetu, strah, da smo pred tretjo svetovno vojno.

V Sloveniji je ta strah povezan predvsem z begunci. Ko so se begunci zadnjih deset let utapljali v Sredozemlju, niso pa šli čez naše ozemlje, je bilo vse v redu. Govoriti o begunski krizi v državi, v kateri je zelo malo azilantov, je zelo čudaško početje. Samo v sosednji pokrajini Furlaniji - Julijski krajini v Italiji je naseljenih, če se ne motim, približno 3500 beguncev. Problem Slovenije je, da se je reševanja logističnega problema lotila zelo nenavadno. Najprej je zelo dolgo reševala probleme glede varnosti, ki jih sploh ni imela. In zaradi tega zelo diletantskega upravljanja logističnega problema imamo zdaj vznemirjeno prebivalstvo, ki so ga že pred tem sintetično vznemirjali državni uslužbenci z našimi davki, zdaj pa jih strašijo še z bodečo žico na meji, ki je videti grozno. S prazno retorično frazo, da branimo schengensko mejo, gre za eno večjih političnih budalaščin, kar sem jih slišal v svoji karieri. Če pogledamo na mejo med Srbijo in Hrvaško, lahko vidimo, da so oni delo opravili dosti bolje od nas. Nobene žice niso povlekli med državama, pa bi to od njih bolj pričakovali. Na mejo tudi niso pošiljali težko oborožene policije in vojske. Slovenija je s tem svojim dejanjem pokazala tudi, kakšen je njen odnos do Hrvaške, da se Hrvaška ne drži dogovora. Zvenelo je, kot da so se Hrvati dogovorili s kalifatom. Kar kaže na naš nenavaden odnos do sveta.

Posledica pa so prestrašeni državljani.

Prestrašeni so zato, ker ves čas poslušajo, koliko tisoč beguncev dnevno vstopa v našo državo. Nihče pa jim ne pove, da jih že čez nekaj ur pri nas ni več. Ključna informacija je, da nobeden od teh beguncev ni ostal v Sloveniji. Naša vladna politika namreč zavrača vse, ki bi si morda želeli ostati tu. Kar se tega tiče, smo dosti bolj rigidni od Vzhodne Evrope in Baltskih držav. In to je tisto, kar bi država morala povedati državljanom. Bi pa seveda ob tem izpadla zelo grda. Tako pa so med državljane vnesli strah o stotisočih beguncev v Sloveniji. Toda z njimi se ukvarjamo samo od Dobove do Šentilja, od tam naprej pa sploh ne vemo več, kaj se z njimi dogaja. Obstajajo samo do tukaj. In če jih tukaj ni, ni več nobenega problema na svetu. Mislim, da bo pri nas strah pred 3. svetovno vojno obstajal samo toliko časa, dokler bodo vlaki vozili begunce od Dobove do Šentilja. Če pa se bo ta pot v dogovoru med EU in Turčijo spet preusmerila čez Italijo, strahu pred vojno ne bo več. Nihče več ne bo opazil, da imajo v sosednji državi problem, ki ga morajo reševati.

Ideja združene Evrope je bila ravno v tem, da mej ne bo več. Zdaj jih pa spet gradimo.

Upam, da ta ideja še obstaja. Evropa svobodnega prehajanja blaga, kapitala in ljudi je videti zelo nesrečno, če je to Evropa, kjer lahko svobodno prehajata samo kapital in blago, ljudje pa ostajajo za bodečo žico. Za zdaj so to samo tujci. Vendar se veselje do nadzora že širi. Ko sem šel zadnjič iz Celovca, so na meji od mene zahtevali potni list. Moj potni list je videti kot učbenik terorizma. Carinik ni vedel, koga ima pred seboj, sploh zato, ker mene v takih trenutkih popade nacionalizem in sem z njim govoril samo slovensko.

In kako sta se dogovorila?

On se je naveličal. Vprašanje, ki se mi ob tem zastavlja, ni, kaj bo naredila Evropa, ampak kje v tej zgodbi Slovenija deluje kot načrtovalec. In če vztrajamo pri tem, da je meja s Hrvaško zunanja schengenska meja ter da mi nimamo nič s tem, to ni ravno bistro. Hrvati nam bodo to zamerili. Če ne prej, se bo to pokazalo poleti, ko se bo tok beguncev obrnil in bodo Slovenci množično hodili na hrvaško morje. Res bo zabavno, če se bodo Hrvati odločili, da bodo zaradi nevarnosti terorizma popisali vsakega Slovenca.

Odraščali ste ob meji. Koliko vas določa to, da ste fant iz Nove Gorice?

Nekaj najbolj koristnega, kar se ti lahko zgodi, je, da živiš ob meji. Če hočeš razumeti svoje okolje, moraš znati dva jezika in imeti vključena vsaj dva registra razumevanja sveta. Zelo zgodaj sem spoznal, da je ena sama resnica iluzija, da sta dva pogleda na svet, in če se hočeš v tem svetu znajti, moraš poznati oba. Pa tudi to, da je meja nekaj, kar se prehaja, da ni tam zato, da te zaustavi, ampak da greš čeznjo. Iluzija velikih sistemov, da te meja lahko zaustavi, je bila vedno na trhlih temeljih. Meja je nekaj, kjer urediš formalnosti in nekam prideš. Ko sem bil otrok, so čez našo mejo bežali Čehi, Madžari, tu in tam kakšen Rus. Vedno sem upal, da bodo srečno prišli čez. Včasih sem komu tudi pomagal, tako da sem ga usmeril na pokopališče in mu razložil, da bo v Italiji, ko bo videl, da so na nagrobnikih napisana italijanska imena.

Če se vrneva na vaše dopisništvo. Precej vas je presenetila tudi Amerika.

Presenetili so me v marsičem. Eden od švedskih diplomatov mi je razložil, da je zmotno misliti, da jih razumemo, če razumemo njihov jezik. Ker razumemo, kaj govorijo, smo prepričani, da razumemo, kaj mislijo. Pa ni tako. Amerika ni druga kultura, je drugačna civilizacija. Če hočeš inteligentno pristopiti k Američanom, si predstavljaj, da govorijo korejsko. In to je res. Tebi se zdi, da veš, zakaj Američani nekaj počnejo, in da lahko predvidiš, kaj se bo zgodilo, da lahko z ideološkimi interpretacijami te velike države kaj razložiš. V resnici pa ni tako. Zelo me je denimo presenetilo, da so izvolili Obamo za predsednika. Med predvolilno kampanjo sem hitro prišel do sklepa, da Barack Obama ne more postati predsednik Združenih držav. Amerika, ki jo poznam jaz, ne bo izvolila črnskega predsednika. V New Yorku in Kaliforniji da, v Virginiji, Severni Karolini in na Floridi pa ne. Pa so ga izvolili prav tam.

Ko že govoriva o nelogičnostih: ko je bila vojna v Iraku, je bilo po svetu ogromno protestov proti njej. Zakaj zdaj, ko se nekaj podobnega dogaja v Siriji, protestov ni?

V vseh vojnah doslej so šli novinarji na drugo stran in poročali o učinkih napada. Kalifat pa je prepovedal vstop novinarjev in dejansko nimamo nobenega prevajalnika, ki bi norost kalifatske propagande lahko primerjal z norostjo ameriške, francoske in ruske. Razen iz nekaj poročil z obrobja in nekaj iz Damaska v resnici ne vemo, kaj se tam dogaja.

Ko vas človek opazuje od daleč, ima občutek, da vse počnete z lahkoto. Menda veljate za deloholika na najbolj ležeren način, kar jih je možno.

Jaz sicer veliko delam, ne delam pa stvari, ki nimajo smisla. Izčrpa te, če se znajdeš pred zidom, pa ne veš, kaj je na drugi strani. Izčrpavajoče je pisati o kalifatu, pa te ni tam.

Imate kakšen hobi, ki vas sprošča?

Imam, land rover defenderja, ki je star 20 let in se počasi bliža milijonu kilometrov. Na veliko veselje moje mlajše hčerke, ko ji na vprašanje, ali je avto spet pri mehaniku, odgovorim, da je spet tam.

Pa se še vozite z njim?

Seveda. Nazadnje sem se peljal v Ukrajino. Vse je analogno, edini tranzistor je v radiu. Všeč mi je afriška filozofija glede avtomobilov. Tam nihče ne menja avta, če kaj crkne, malce pošraufajo in spet dela za nekaj časa. Moj je šel zdaj k mehaniku za štiri mesece.

Enkrat ste izjavili, da imate tako velik ego, da bi lahko z njim rezali živo mejo.

Ja, seveda. Tako pač je.

Ne marate dajati intervjujev. Nekoč ste dejali, da so vaše osebne zgodbe skrajno dolgočasne: »Meni se nikoli nič ne zgodi. Večino svojega profesionalnega življenja presedim pred vrati pisarn ljudi, s katerimi moram govoriti. Svet gledam skozi zgodbe, ki jih pripovedujejo drugi. Poskušam jih zapisati na inteligenten način.«

Moja avtobiografija je biografija terenskega novinarja, ki je obredel tri četrt sveta in bi rad obredel še zadnjo četrtino. O sebi pa znotraj tega nimam prav dosti povedati. Ne maram reportaž, v katerih izvem vse o piscu, nič pa o ljudeh, ki jih je srečal na svojem potovanju. Če se fokusiraš nase, pišeš vedno enako zgodbo.

Zakaj ste se potem odločili za intervju v naši reviji?

Zarja lepo zveni, pa še sijajno tradicijo ima. V Ameriki obstaja delavski migrantski časopis s stoletno tradicijo družbenokoristnega dela. Zdelo se mi je, da če si je nekdo izbral tako ime, zagotovo ne misli hudega.

Revija Zarja št. 25, 8.12. 2015