Svet je s tečajev, vse je narobe, da bi bolj ne moglo biti, ampak mi jih nonšalantno spet ugledamo. Tam gori na Marsu, kamor sodijo, kje drugje neki. Voda na Marsu, so oni dan družno zarjuli svetovni znanstveniki, in kjer je voda, so jasno tudi Marsovci. Če bi po naključju oni ne želeli k nam, jih gremo lahko obiskat zdaj tudi mi. Sirci k nam, mi na Mars, saj je vmes menda tudi nekaj bolne logike, ne?
Papež je srečno nazaj v Vatikanu, tudi zanj so napovedovali med obiskom na oni strani Atlantika katastrofo. Ni se uresničila, se bo pa morda uresničila njegova največja moda: čisto majcen avtek. Fiat 5oo. Bo pa menda ja reklamiral domačega, ne, ne vatikanskega, ampak vsaj italijanski avtek? Na Kubi, kjer folk vozi tudi po petdeset ali več let stare avte, se senzacija ni toliko prijela kot v Združenih državah, tam je bila tista majcena črna krota med samimi orjaškimi črnimi pošastmi res hecna prigoda, ki ji brez TV-slike ne bi zmogli izmeriti učinka. Se pa pri tem spomin za hipec vrne v daljne čase, ko je pokojna Jugoslavija, Bog ji daj večni mir in pokoj, začela lepega dne izvažati stoenke v Združene države. Ker v nobeni ni sedel papež, tržno zanimanje za naš tehnični čudež ni bilo omembe vredno in je šel kšeft pri priči v franže. Ampak – vsaj poskusili smo. Vsaj upali smo si. Tako rešuje že nekaj časa našo izvozno čast filmar Bill Murray s slovenskim šnopsom v sicer res lepi steklenici, mi pa se v grozi tresemo, ker si čisto nič norega več ne upamo. Oziroma si sploh nič ne upamo in smo tudi, morda predvsem zato, tam, kjer smo.
Zdaj vem, kakšna je doma videti ROSVITA, kadar je tečna in se hoče z Mitjo prepirati. Natančno taka kot na ekranu, kadar se hoče v Dnevniku ali Tedniku prepirati z državo, kar zadeva štipendije po sto evrov mesečno za deficitarne poklice. Tam, kjer je ob devetih dopoldne grozna gneča prosilcev, saj znate tudi vi vsak tisti prizor že dolgo na pamet. Ne vem, kolikokrat je že pogrevala to temo, meni se zdi, da kake stokrat, ampak najbrž malce pretiravam. In lepo prosim državo, da ji končno že obljubi kaj takega, da nam s to temo ne bo več težila.
Tudi o tem, da je v parlamentarni restavraciji solata po sedemdeset centov za domače in po en evro za goste, ve vesoljna Slovenija že dolgo vse in zato pripominjam, da cene v restavraciji parlamentarne restavracije na Šubičevi niso kakšna posebna novost in senzacija in res že čas, da nas nehajo utrujati s to prežvečeno robo, pri čemer pa nima ROSVITA čisto nič opraviti, da ne bo pomote.
Oni dan, dober teden bo tega, sem si navila budilko ob štirih zjutraj in šla gledat krvavo luno. Ni bila sicer tako dramatična, kot sem pričakovala, a se je splačalo. Malce sem bila razočarana, ko v svoji soseski ob bajerju nisem ugledala niti enega drugega razsvetljenega okna in torej sorodne izravnotežene duše, me je pa čez nekaj časa spet oblil tisti val ogorčenja in strahu, ki ga na tem mestu ponavljam kot ROSVITA svoje štipendije. Namreč: kdaj nam bo končno začel leteti iz vesolja nazaj na naše glave ves znucan pleh, ki smo ga medtem že poslali tja gor in je sčasoma nehal funkcionirati? Če smo v zgoraj zapisanem že obupovali nad Slovenci, ki si nič ne upamo, bi si na primer lahko MIRO CERAR na otvoritvenem zasedanju Združenih narodov prihodnjo jesen, letošnjo priložnost smo že zamudili, lahko upal razgrniti ta v resnici mega svetovni problem, nekaj najbolj gromazanskih številk bi mu lahko zmetali na kup tudi naši znanstveniki.
Ker bo tole pisanje danes izpadlo kot pogrom nad televizijo, naj ji za konec zadam še zadnji udarec. Prejšnji teden odprem (penzionistka!) prvi dnevnik ob enih, kjer pač neučakan človek želi izvedeti prve mega novice tistega dne, in dočakam resnično zadnjo in najbolj vročo novico: angleška kraljica je postala monarhinja z najdaljšim stažem vladanja. Auuu! To sem doslej v zadnjih tednih izvedela že najmanj stokrat, ampak nekdo pač mora biti zadnji, gre pač za zakone fizike. In na srečo je zdajle zmanjkalo prostora, ker bi se sicer lotila še brezupno teatralnih punc, ki (ne vse, sploh ne čisto vse!) zvečer vodijo kulturo. Se ve, kje, kajti drugje je ni.