Kljub temu pa je mogoče razbrati, da je glavni grešni kozel dr. David Mishaly, skoraj enako »kriv« pa naj bi bil tudi dr. Robert Blumauer. O njem vodilni v UKCL trdijo, da zna opraviti samo 30 odstotkov srčnih operacij otrok, medtem ko je dr. Mishaly presodil, da zna že skoraj vse. S tem da med našimi strokovnjaki ni otroškega srčnega kirurga, torej je ocena ljudi iz UKCL nekompetentna.
O takem poročilu najbrž sploh nima pomena razpravljati in prav čudno je, da ga je zdravniška zbornica kar sprejela. Kaže, da so zdravniki v UKCL dovolj »močni«, da obvladujejo tudi svojo strokovno organizacijo. Ta je, mimogrede, oceno, da naj bi se v sedmih letih, ko je program vodil dr. Mishaly, zgodile »štiri smrti otrok, ki bi jih bilo morda mogoče preprečiti«, spremenila v utemeljen sum za kriminalno dejanje. Povedali so namreč, da so zadevo predali kriminalistom.
Ta čas smo izvedeli, da je menda v obdobju od začetka leta 2014 do danes v okviru programa umrlo osem otrok. To niso podatki iz UKCL, torej niso uradni, ker nam jih ta ustanova kljub večkratni prošnji do danes ni posredovala. Dobili smo navodilo, naj pokličemo predstojnika, ker te zadeve potrebujejo razlago. Smrt otrok izpred sedmih let pa najbrž ne! Smrt domnevno osmih otrok v letu in pol! Pa se nikomur v UKCL ali na zdravniški zbornici ne zdi potrebno, da bi to raziskali. Kaže, da so v obeh ustanovah doktorirali iz manipuliranja z javnostjo in oblastjo.
Po besedah znanega upokojenega pediatra dr. Pavleta Kornhauserja nima prav nobenega smisla, da iščemo krivca. Edino pametno bi bilo, da se lotimo reševanja problema. Težave v otroški srčni kirurgiji so znane naši (in morda še kateri) javnosti, pa vodstvo UKCL še do danes ni ukrepalo tako, da bi se stvar uredila. Ko je »izbruhnil« ugovor vesti (vprašanje je, kaj je bil pravi vzrok zanj!), bi morali vodstvo pediatrične klinike in vodstvo UKCL ukrepati tako, kot velijo zakoni in pravila za zdravnike, ki ne upoštevajo stanovskih določil ne pogodb o zaposlitvi. In bi bil takoj mir. To se ni zgodilo, a vodstvo UKCL je imelo še drugo možnost, in sicer bi lahko tiste, ki niso tako ukrepali, preprosto odstavilo. Morda to ne bi bilo dovolj, morda bi bilo treba celo koga postaviti pred vrata.
Nakar so za zdrahe obtožili starše, ki so se prestrašeni zatekli po pomoč k medijem. Vodstvo UKCL pa tudi tega ni videlo. Prebiralo je spletne strani, ki jih postavljajo starši, da bi nekje povedali, zakaj jih je strah, in jih obtoževalo! Kaj takega se ne dogaja nikjer na svetu. In potem letijo celo ovadbe!
Dejstvo je, da imamo vodilne delavce povsod tudi za to, da opravijo neprijetno delo. Tukaj je bilo zagotovo treba narediti nekaj takega, toda vodilni v UKCL, od direktorja, predvsem pa strokovnega direktorja (ker gre za strokovne stvari, medicinsko etiko, pa še marsikaj drugega) naprej, so pustili, da jim je ukazovalo nekaj nezadovoljnih zdravnikov. Iz tega lahko zaključimo le, da je bilo to vodstvo popolnoma nesposobno. Če bi ga tedaj zamenjali, se morda tudi škandal »dr. Radan« ne bi nikoli zgodil.
Zgodba, ki so nam jo povedali strokovnjaki iz Padove, človeka dobesedno osupne. Včasih me je sram, da sem novinarka, v Padovi pa me je bilo sram, da sem Slovenka. V UKCL najprej pritiskajo na tri odlične padovanske kirurge, da bi prišli k nam operirat, ti hočejo, da je vse po pravilih, in zbirajo dokumente za to, nakar se vodstvo UKCL (tu gre verjetno za vodstvo kardiokirurgije, ker italijanski zdravniki imen niso hoteli omenjati) na vse skupaj požvižga in najde nekoga tretjega, ki je ali pa ni dovolj usposobljen za to, da bi mu zaupali naše otroke. Vmes slepijo starše, da so klasične operacije enakovredne minimalno invazivnim, čemur bi človek, ki se na to ne spozna, celo lahko verjel. Če pa se malo ozreš naokrog, lahko ugotoviš, da je to debela laž. Problem je, da potem starši, ki hočejo za svojega otroka najboljše, dete odpeljejo na operacijo v tujino. In morajo to plačati, ker »strokovnjaki« iz UKCL pravijo, da so operacije enakovredne. Tudi v to bi se lahko spustili kriminalisti. Te laži bodo namreč plačali davkoplačevalci, saj so tožbe že vložene, nekatere pa napovedane.
Vse navedeno vodi v zelo jasen sklep: tukaj miru ne bo in reda tudi ne, dokler ne bodo na vodilnih položajih sedeli zares kompetentni ljudje, ki bodo obvladali razmere. Naj samo spomnimo, da je UKCL javna ustanova v lasti države in da je zelo jasno, kdo mora ukrepati. Sicer lahko govorimo tudi o nesposobnosti oblasti, ki tega ni znala rešiti na začetku.
