Z ekrana nam je namesto tega zrl v oči siv starejši gospod z očali, vse na njem je bilo videti sivo in pozabljivo, čeprav je v resnici in pod kožo hudo živobarvna pojava. Strašno mi je žal, je povedal s suhim milijonarskim glasom, ne morete vedeti, kako obupno obžalujem to, kar se je zgodilo. Seveda obžaluje: dobili so ga z roko v Mont Everestu marmelade. Piše se Martin Winterkorn in je bil predsednik uprave Volkswagna. In predvsem mu je strašno žal, da so jih dobili. Ko bi jih ne, bi bila strahovita žalost gospoda Winterkorna precej manj pekoča in obilna. Verjemite.
Ne vem, ali je vseevropsko ljudstvo kdaj v dogledni zgodovini komu še bolj privoščilo, kot privošči tole Volkswagnovo megasranje Nemcem, Merkelci pa še posebej, tej ultra in hoh moralni ter pošteni gospe. Zdaj morajo pri priči nehati zavijati s pravičniškimi in v gnevu obsojajočimi očmi ter se poglobiti v lastno lumparijo, ki ji, vsaj ta čas je videti tako, v zgodovini korporativne Evrope doslej še ni para. Oziroma drugih, morebiti še hujših, ta čas še niso odkrili in ujeli. Američanov ne maram posebej, toda skupaj z drugimi ta hip močno ljubim njihovo nadzorno pedantnost. Pravijo, da jim v Evropi še sto let ne bi stopili na rep.
Vse okoli nas je torej ista pašta. Le da znajo pametnejši in razvitejši od nas goljufati bolj na veliko in mnogo bolj sofisticirano od nas. Ideja o posebni programski opremi, s katero goljufaš pri emisijskih testih, lahko zraste le v precej genialno goljufivih glavah. Z drugo besedo: pri nas smo v glavnem mali lopovi, ker veliki ne zmoremo biti.
A tale poskočni uvodni vložek mi kajpak vseobsežne teme TV- ekranov danes in odslej tako rekoč na vekomaj ne izbriše, le za sekundo jo odrine. Begunci ostajajo ne le tema, temveč tudi nova evropska usoda, pa kakorkoli jih že obračaš. Tema, ki se iz že do neke mere stereotipne reke podobnih si ljudi na poti brez domovine razrašča v vseh sort podzgodbe in podtragedije. Sredi prejšnjega tedna se mi je začelo dozdevati, da si bosta Hrvaška in Srbija zdaj zdaj neusmiljeno skočili v lase z vojsko in bo nova vojna. Govorim o nagajanju s tovornjaki, ki uničuje gospodarstvo. Govorim o razpadu Evropske unije, ki je tudi pred vrati in jo Slovenci potrebujemo bolj kot vse drugo, čeprav radi nakladamo čisto drugačne zgodbe; smo pač bedaki.
Mi je pa resnično všeč, da so glavni junaki dosedanjega uvodnega srečanja Slovenije z begunci slovenski policisti. Slovenska policija: zajebavana, odrinjena, vse do včeraj s petnajst in osemnajst let starimi avtomobili, brez dodatkov, ki policistom pripadajo, a je zanje zmanjkalo denarja, s plačami, ki so komaj kaj vipje od socialne pomoči, od nikogar spoštovana ali celo cenjena, je tako rekoč brez kiksa oddelala svoj neskončno težaški in občutljivi posel. Vesninemu sekretarju BOŠTJANU ŠEFICU s Karadžićevo pričesko, ki je vestno dežural na televiziji, in ministrici za notranje zadeve, ki ima, heh, kolegico na Avstrijskem in ne samo tam, VESNI G. ŽNIDAR, torej stiskam roko. In vsem drugim z njima. Posebej ministrici, ki je bila zame vseskozi doslej popolna terra incognita, neznana dežela, in je ženske v glavnem niso marale, meni pa se že ves čas zdi hardcore seksi za umret. Očitno zna svoj posel. Sicer pa je bilo tole, se bojim, tudi zanje šele uvodno ogrevanje.
Predzadnjo soboto je bilo zanimivo primerjati nacionalkin Dnevnik ob sedmih zvečer in Utrip, ki mu je sledil. Dnevnik je sicer tu in tam, jasno, pojadikoval, a ni stresal sveta s tečajev. Po tistem je prišel UTRIP, to pot izdelek NUŠE BARANJA. Nuša pa je oznanila, da gre vse v maloro in da huje, kot je, sploh ne bi moglo biti. Skratka, katastrofičnost na kubik. Nič je ne potrebujemo v takšnih časih, spoštovana avtorica, veste. Vsaj na ta način ne. Že brez vaših uničujočih sodb je folku čisto dovolj sranja. Toliko v majcen premislek.
Filmskemu uredništvu nacionalke pa poljubček hvaležnosti za Rdečega psa iz Avstralije prejšnjo sredo. Popoln cukr.
