Videti je, da vas je učiteljičina pripomba res precej prizadela, ne razumem pa, zakaj se zaradi nje počutite ponižani. Skušala vam je le odzrcaliti svoja opažanja. Verjemite, da imajo pedagoški delavci veliko izkušenj z otroki in da kar hitro ugotovijo, ali kdo štrli iz povprečja. Prav gotovo vas ni imela namena užaliti, ampak le pomagati otroku.
Kdaj so se težave začele?
Našteli ste kar nekaj težav, k jih pri vašem petošolcu opaža učiteljica. Ste kaj razmišljali o tem, kdaj so se težave začele pojavljati izraziteje? Kako je bilo prej? V vrtcu? V nižjih razredih? Kako je v drugih socialnih okoljih? Pri kakšnem krožku? Vam je doslej že kakšen drug učitelj sporočal podobno? Kako se sin počuti v družbi vrstnikov?
Nekateri starši dejstvo, da ima otrok težave, jemljejo kot svoj osebni in vzgojni neuspeh. Upam, da niste med njimi, saj nima smisla, da se obremenjujete s tem, kdo je kriv. Raje se osredotočite na to, kako mu pomagati, saj sem prepričana, da se tudi fant v svojem položaju ne počuti najbolje.
Prepoznavanje težav pri svojem otroku
Včasih starši težko prepoznajo težave pri svojem otroku, predvsem zato, ker otroka videvajo v drugih okoliščinah, ki morda niso tako storilnostne, kot je pouk. Doma imate več možnosti, da mu prilagodite okolje in ustrežete ter s tem zmanjšate možnosti za pojav izbruha. Ker je edinec, se mu ni treba prilagajati sorojencem in morda se vam zdi, da ga takega učiteljica ne pozna. Šolske razmere od otrok zahtevajo precej prilagajanja. Otrok je le del celega razreda, znati mora počakati, se prilagajati in včasih tudi popustiti. Svetujem vam, da učiteljičina opažanja vzamete resno. Otroka najbrž dobro pozna.
Težave so medsebojno povezane
Omenjate kar nekaj težav – težave s koncentracijo, klepetavostjo, z nemirnostjo, agresijo. Vsaka zase kliče po rešitvi – v kombinaciji pa še toliko bolj. Klepetavost gre pogosto z roko v roki z upadom koncentracije, manjša pozornost pa je najpogosteje povezana s povečanim nemirom. Ko upade pozornost in s tem osredotočenost na trenutno dogajanje, postane zanimivo marsikaj drugega. To je precejšen problem, saj zmanjšana pozornost pomeni nekakšen odklop od učnega procesa, podatki se v tem času izgubljajo, tok se prekine in otrok ima potem težave, kako se spet »priklopiti«. To se pozneje lahko pokaže tudi v slabšem učnem uspehu.
Drug problem je agresija, ki otroka lahko zelo ovira pri navezovanju socialnih stikov. Tudi sami omenjate, da ima sin težave pri vklapljanju v družbo vrstnikov. Reči moram, da agresivni otroci niso zelo priljubljeni; to dejstvo še povečuje njihovo agresijo in vzpostavi se nekakšen začarani krog, iz katerega ni lahko izstopiti.
Nujnost strokovne pomoči
Iz vašega vprašanja veje precejšen strah pred strokovnjaki. Omenjate psihiatra, vendar mislim, da so težave vašega otroka trenutno primernejše za psihološko obravnavo. Morda bi najprej poskusili poiskati pomoč v šolski svetovalni službi. Pri opisanih težavah se zelo obnese vedenjska, mogoče tudi družinska terapija. Najboljše je, da v obravnavi sodelujete tudi starši, saj gre pri terapiji za spreminjanje negativnih vedenjskih vzorcev in je najboljše, da se tega naučite tudi sami.
Nikar naj vas ne bo strah strokovne pomoči. Zanimivo se mi zdi, da ljudje ne oklevajo, če morajo poiskati zdravniško pomoč zaradi zdravstvenih težav, kadar pa je potrebna pomoč psihologa, se mnogim staršem zdi to nekaj groznega in so celo užaljeni, če jim takšno pomoč predlaga kdo drug. Psihologi in psihiatri so strokovnjaki, ki znajo pomagati pri težavah, na katere ljudje včasih naletijo, in poiskati njihovo pomoč ni prav nič sramotnega. Nasprotno – to kaže na zrelost staršev, da so pripravljeni nekaj narediti za dobro svojega otroka.
Uspešne strategije
Otrok se zelo pogosto agresivno odzove takrat, ko se počuti nebogljenega. Pri premagovanju agresivnih reakcij mu lahko pomagate tako, da ga naučite, kako naj prepozna naraščanje jeze in občutek ogroženosti. Tega se boste brez pomoči strokovnjaka le težko lotili sami. Sin se mora najprej naučiti prepoznavati okoliščine, ki v njem sprožijo agresivni odziv, nujno pa bo moral prepoznavati tudi čustva, povezana s tem. Začeli boste s posameznimi situacijami, v katerih se bo sin učil nadomeščanja neprimernih, agresivnih odzivov s sprejemljivejšimi.
Glede upada koncentracije se lahko v šoli dogovorite za kakšno prilagoditev; kakšne naj bi bile, se boste dogovorili. Tudi doma zagotovite, da ima otrok red in rutino, ki mu bosta preprečila beganje iz ene aktivnosti v drugo. Bodite pozorni, kaj se dogaja ob upadu koncentracije in kako se kaže povečan nemir. Dela naj po manjših enotah, vmes naj se sprosti in malce razgiba. Svetujem vam, da se oborožite z veliko potrpljenja, ker ga boste zelo potrebovali. Predvsem pa ne pozabite na obilo pohvale, kadar se otrok vede socialno sprejemljivo in kadar vidite, da se trudi izboljšati svoje vedenje.
Bistveno manj boste uspešni, če boste izbrali boj z učiteljico in ji dokazovali, da vaš otrok ni tak. Uspešnejši in zadovoljnejši boste, če si boste prizadevali premagati težave – od česar bo imel največ vaš otrok. Srečno in naj vam ne zmanjka energije!
Vprašanja v zvezi z vzgojo otrok lahko pošljete na naslov našega uredništva: JANA, DELO REVIJE, Dunajska 5, 1509 Ljubljana ali po elektronski pošti janasvetuje@delo-revije.si, oboje s pripisom »ZA EVO HROVAT KUHAR«.
