Pred kratkim sem dobila paket z bogato ilustriranim BBC-jevim reciklažnim vodičem (Sally Bevan, BBC The Reclaimers, A Complete Guide to Salvage, Hodder & Stoughton 2005), povzetim po istoimenski BBC-jevi seriji. Na sprednji platnici ima sliko zarjavele kopalne kadi kot okras dnevne sobe. Na zadnji strani kaže devet nakopičenih splakovalnih kotličkov za stranišča, pošteno zarjavelih in zapacanih, neskončno fotogeničnih. V knjigo je bil vložen dopis: »Draga Jana, prepričan sem, da je na področju arhitekturne reciklaže v Sloveniji velika poslovna priložnost, tudi če začnemo z malega. Znanec, ki zna izvohati cvetoče posle, je na Madžarskem že razvil tako podjetje in ga lahko vprašamo za nasvet. Z najlepšimi pozdravi, Chris.«
Dopis je bil na papirju z glavo firme Individual Projects, kar je podjetje mojega dolgoletnega prijatelja arhitekta Chrisa Margenouta, človeka, ki je pikice nad črkami za grafični efekt uporabljal že desetletja pred Sacho Baronom Cohenom in njegovim Brünom. Chris se je v življenju ukvarjal z marsičim vizionarskim, pa tudi podjetniškim, človek neomejenega obzorja.
Česa drugega tudi ne bi pričakovala od uglajenega potomca Hugenotov, francoskih protestantov, ki so med 16. in 18. stoletjem pred katoliškim preganjanjem pobegnili v tolerantnejše države. Kar 50.000 jih je takrat pribežalo v Anglijo; tam so se pokazali za uspešne tkalce, pozneje vsestranske poslovneže, in pomagali zgraditi britanski imperij. Tako je bila Chrisova babica guvernanta enega zadnjih indijskih maharadž in njeni otroci so odraščali v izbranem okolju, kar se pozna tudi mojemu prijatelju, ki bi ga opisala z izrazom »social entrepreneur«, poslovnež v sferi družbe.
Nekaj pred veliko nočjo se je Chris odpravil v Slovenijo »raziskovat priložnosti« in me vprašal za nasvet: »Kam naj grem v Ljubljani poiskat zakotne trgovinice, ki prodajajo reciklirane stvari?« »Nimam pojma, žal,« je dobil moj odgovor. V tednu dni je prišel do enakega sklepa kot jaz v desetletjih: neizrabljena poslovna priložnost v Sloveniji je reciklaža, kar pomeni več kot ločevalni kontejnerji gospodinjskih odpadkov. Gre za kulturo ponovne uporabe zavrženih predmetov in materialov, pa čeprav »se pri Merkurju poceni dobi nove«. Chrisa kot arhitekta še posebej zanima »architectural salvage«. Izraz »salvage« v pomorstvu označuje »reševanje ladje ali ladijskega tovora«, in ker so Angleži včasih hiše gradili iz odsluženih ladij, se je udomačil izraz »architectural salvage«. Pomeni »rešene dele starih hiš« in vključuje vse, kar se lahko odnese, izpuli ali odvije iz hiš pred prenovo ali podiranjem: svetila in dele stare električne napeljave, pipe in kopalne kadi, talne obloge, kot so stare deske in rabljen parket, tramove, odslužena vrata, okna, reciklirane opeke, stare keramične ploščice, lončene dimnike, dele marmornih kaminov, včasih cele kamine, morda ukradene iz viktorijanskih hiš.
Podiranje hiš v Angliji je podobno obiranju pečenega piščanca: oglodati do kosti in zavreči samo tisto brez vrednosti. Deli rabljeni hiš so zato v Britaniji velik posel. Trgovinice s svetili so sicer sredi mesta, najpogosteje pa so take trgovine v cenejših predelih, ker zasedejo precejšen prostor, po katerem brskajo ugledni ljudje. Omenjeni BBC-jev vodič navaja 300 naslovov podjetij, specializiranih za različna področja arhitekturne reciklaže – mogoče jo dobivajo celo iz Madžarske. Chrisovo vprašanje: kje so materiali iz slovenskih ruševin?
Jana, št. 30, 28.7.2009
