Vprašanje »Naj bo moja hči lepa ali pametna?« je britansko mamo tako obremenjevalo, da je za nasvet vprašala rubriko Dear Economist (dragi ekonomist) v sobotni prilogi časopisa Financial Times. Kolumno s podnaslovom »Rešitve dilem bralcev z orodji Adama Smitha« piše Tim Harford, sicer FT-jev gospodarski komentator.
Mimogrede, Adam Smith (okoli 1723-1790), škotski filozof in pionir politične ekonomije (Wikipedia) je znan po delu The Wealth of Nations, bogastvo narodov. Knjiga je vplivala na odnos do trgovanja in razvitega gospodarstva ter bila navdih generacijam britanskih konservativnih premierov, vključno z gospo Thacher ob koncu 20. stoletja.
Da lahko Smithovo teorijo apliciramo tudi na vsakdanja življenjska vprašanja, je zame sicer novost. V tem primeru mati sprašuje, ali naj se njena hči osredotoči na svoj videz ali možgane. Zaradi aktualnosti besedilo navajam v celoti (Looks or brains, FT, 25/26 julija 2009):
»Moja 15-letnica se noče učiti za maturo, češ da čas bolje izrabi tako, da se neguje za sestanke s svojim očarljivim, marljivim, izobraženim, premožnim fantom. Hči trdi, da je denar, ki ga porabi za lakiranje nohtov, barvanje las in podobno, pravzaprav investicija in se bo več kot obrestovala, ko se poročita. Živi v zmoti?«
Odgovor: »Draga radovedna mati, čeprav presenetljivo v 21. stoletju, strategija vaše hčere ni neobičajna. Podatki, ki sta jih o hitrih zmenkih (speed dating) zbrala ekonomista Michele Belot in Marco Francesconi, kažejo, da ženske bolj privlačijo bogati moški, moške pa videz žensk. Lena Edlund, tudi ekonomistka, je ugotovila, da je v predelih Švedske, kjer živijo najbogatejši moški, nadpovprečno veliko za (prvo) ženitev godnih žensk.
A vaša hči ima šele 15 let. Po raziskavah ekonomistke Edlund se ljudje najpogosteje poročajo med 25. in 44. letom. Vaša hči bo morala zasaditi kremplje v tega možaka neobičajno zgodaj ali pa ga bo morala vrteti še celo desetletje - veliko lakiranja nohtov torej.
S tem, da opušča šolanje, vse svoje vlaga v eno samo možnost dobička in si obenem morda otežuje dosego glavnega cilja. Belot in Francesconi sta odkrila močan družbeni trend za »izbrano parjenje«. To pomeni, da izobraženih visokoletečih moških sicer ne zanimajo poroke z bogatimi ženskami, vendar imajo rajši izobražene visokoleteče ženske kakor plehke bejbe s sijočimi nohti.
Vaša hči naj se oprime trdega dela in ga dopolni s privlačnim videzom. Ne le, da ji bo približalo trenutne cilje, ampak ji bo - žal - koristilo vse življenje«.
Harfordov nasvet potrjuje izkušnja najbolj ikonične ženske zadnjih desetletij - princese Diane, ki ni imela končane gimnazije, lepota in urejenost je nista rešili pred razvojem dogodkov. In med vsemi ženskami, ki si povečAJo prsi s silikoni, jih le peščica pride na TV-zaslone.
Da nadaljujem s kolumnistom, za katerega nobena situacija ni nevredna ali preneumna za šaljivi odgovor s perspektive ekonomskih ved (ft.com/comment/columnists/timharford). Pred kratkim je pisal o »pozitivni spodbudi« (bralec sprašuje, ali naj ga žena prepriča o vasektomiji z obljubo pogostejšega seksa, namesto da mu ga odteguje). V prejšnjih se je lotil vpliva železnic, računa za skupno večerjo, skažene umetne zagorelosti, varčevanja pri hrani.
In moja najljubša? Na vprašanje, ali lahko volivci razlikujejo med nesposobno vlado in tako, ki je imela smolo, pravi: težko - razen če berejo tiskane medije (FT, 20. junij 2009).
