Prvega junija letos je bil v državnem zboru po hitrem postopku sprejet Zakon o soobstoju gensko spremenjenih rastlin (GSR) z drugimi kmetijskimi rastlinami, ki je stopil v veljavo že 16. 6. 2009. Zakaj taka hitrica in komu se tako mudi? Zakaj je bila javnost izključena? Kdo državljanom te države zaklepa vrata njihovega parlamenta? Udeležba javnosti je izjemno pomembna, kajti stopnja demokratičnosti neke družbe se kaže tudi v načinih, kako poteka družbeni razgovor o tveganih tehnologijah. Čigavo voljo torej ljudem vsiljuje vladajoča garnitura, če več kot 80 odstotkov državljanov zavrača gensko spremenjene rastline in hrano iz njih?
Kako je mogoče, da so najmočnejše evropske države, kot so Nemčija, Francija, Italija in Švica, prepovedale posevke GSR, naša oblast pa jih dovoljuje? Prepovedale so jih tudi vse naše sosede, Italija, Avstrija in Madžarska, in tako smo postali izolirani otok, na katerem se bo izvajal neetični gen-teh eksperiment tujih korporacij. Pomenljivo je, da je oblast kljub lanski prepovedi ponovno dovolila uporabo neonikotinskih insekticidov, znanih morilcev čebel, čeprav v Franciji in Nemčiji niso dovoljeni. Ali nista ravno Francija in Nemčija temelja združene Evrope? Ali kot člani EU držimo fige v žepu in služimo interesom drugih? Kdo pravzaprav iz ozadja vodi Slovenijo v strateško najpomembnejših odločitvah? Spremljajmo samo dogajanje okrog terminalov v Tržaškem zalivu! Tam se nam bo dokončno zbistril vid.
Zmanipulirana javnost?
Zakon o »soobstoju« GSR z drugimi kmetijskimi rastlinami je zavrnilo le ducat organizacij civilne družbe, ki poskušajo vključiti širšo javnost. Ta je seveda toliko zmanipulirana, da se ne zmeni za klic vpijočega v puščavi. Plačani agenti zagovornikov gen-teha vdirajo v bloge in na spletne strani ter žalijo in smešijo aktiviste, ki se edini zavedajo bližine brezna, na rob katerega drvi Slovenija. To brezno pa ima zgodovinsko ozadje in je vodeno iz centrov moči, ki obvladujejo sodobni svet.
Zgodovinske sledi vodijo do moža z imenom Thomas P. Malthuse, ki je avtor »populacijskega zakona«, po katerem se človeška populacija povečuje v geometričnem zaporedju, viri za preživetje pa po aritmetičnem. V svoji »viziji« predlaga konkretne ukrepe, kako doseči idealno ravnovesje med količino razpoložljive hrane in številom prebivalstva. Malthuse je zločinsko jasen: »Vsi otroci, ki jih je več, kot je potrebno za vzdrževanje populacije na določeni številčnosti, bi morali izginiti, razen če zanje ne napravimo prostih mest s smrtjo odraslih!« Odločitev je torej, ali pobiti otroke, ali odrasle, ali kar oboje, če je vseh preveč? Malthuse nadaljuje s cinizmom množičnega morilca: »Moramo pomagati silam narave in ustvariti primerno mortaliteto, ne pa, da jo neumno poskušamo znižati! V naseljih moramo doseči čim večjo gostoto poselitve in tako omogočiti povratek kuge.«
Znanost prodala dušo kapitalu?
No, aids že imamo, drugo se pripravlja v obliki sarsa, norih krav, prašičjih in ptičjih grip, hormonski motilci uničujejo oplodilno sposobnost ljudi, drugi strupi, ki imajo dovoljenje za uporabo, pa povzročajo degenerativna obolenja in tudi zdravila proti raku ni nikjer na vidiku. Molk znanosti je zlovešč in govori, da je utišana ali pa je prodala svojo dušo kapitalu. Znanje za moč, Faustova pogodba s hudičem! Uničenje kredibilnosti znanosti je danes vsem na očeh.
Toda Malthuse je vedno imel zveste privržence. V sredini 70. let so se vodilni v ameriški administraciji na tiskovnih konferencah odkrito hvalili, da so predani »neomaltuzijanci«, za kar bi še pred desetletjem takoj leteli s položajev. Razlog njihovega sproščenega vedenja je bil 24. april 1974, ko je sredi velike naftne krize Henry A. Kissinger spisal tajni dokument z oznako NSSM 200 (National Security Council Study Memorandum 200). Tema tega strateškega dokumenta je bila: Posledice rasti prebivalstva po svetu na varnost in čezmorske interese ZDA.
V NSSM 200 je zapisano, da rast prebivalstva v nekaterih državah v razvoju, ki imajo strateške surovine, potrebne za ameriško ekonomijo, pomeni grožnjo nacionalni varnosti ZDA.
Priložen je popis 13 držav, ki so tarča ameriškega delovanja. Med njimi so Pakistan, Bangladeš, Nigerija, Mehika, Indonezija, Etiopija in Kolumbija. Spomnimo se njihovih tragedij. Potem je vse krenilo po vnaprej izdelanem scenariju. Umetno povzročena naftna kriza (z izraelsko-arabsko vojno) je podražila nafto za štirikrat, zaradi drsečega tečaja dolarja pa se je za faktor pet povečal dolg držav v razvoju, od 130 milijard dolarjev leta 1973 do grozljivih 612 milijard leta 1982. IMF je bil do tretjega sveta neizprosen s svojim železnim receptom: če želite en sam cent kredita, morate oklestiti uvoz in proračun (državne dotacije za hrano), devalvirati valuto in privatizirati vse, kar je mogoče. IMP je imel z mogočno armado zavarovan hrbet in po svetu je izbruhnila strahotna lakota. Pojavil se je malthuzejanski somrak bogov.
Nadzor nad hrano in nad svetom
Če še ne prepoznate malthuzejanske povezave z gensko tehnologijo, vam bo v pomoč nadaljevanje. Henry Kissinger, ki ni bil le svetovalec nekaj ameriških predsednikov, temveč tudi eden izmed najmogočnejših mož sveta, je avtor zlovešče izjave: »Nadziraj nafto in nadziral boš narode, nadziraj hrano in nadziral boš vse ljudi.« Če torej združimo nafto in hrano, smo z eno potezo dosegli nadzor nad človeštvom. In prav to je z »zeleno revolucijo« uspelo kreatorju globalne scene Davidu Rockefellerju s pomočjo združenj finančnih mogočnikov, kot so Bilderberška skupina in Trilateralna komisija. Zelena revolucija je prinesla koncept industrijskega kmetovanja z nafto (težka mehanizacija, kemična gnojila, pesticidi) z vsemi posledicami. Lastniki nafte so postali lastniki hrane. Naslednji korak je bila privatizacija genskih virov, torej semen kulturnih rastlin, kar je najlaže doseči z gensko tehnologijo in patentiranjem semen GSR. Posledica je uničenje biotske pestrosti tradicionalnih varietet in prehranske suverenosti držav. Ali vam je zdaj jasno drsenje Slovenije v brezno odvisnosti in prehranske sužnosti?
Ali ste že slišali za »trezor za sodni dan«? To je podzemni kompleks, zgrajen na arktičnih Spitzbergih, zgrajen tako trdno, da prenese neposredni udar atomske bombe. Tam nastaja globalna semenska banka, v kateri bo skladiščena celotna genska pestrost tradicionalnih kulturnih rastlin. Med financerji tega megalomanskega projekta so: Rockefellerjeva fundacija, Monsanto, Syngenta, Dow Chemicals in DuPont, vsi najmočnejši nosilci patentov na GSR. V »trezorju za sodni dan« bodo nakradeni genski viri z vsega sveta, ki jih bodo korporacije rekombinirale in privatizirale s patentno pravico, nepoklicanim nedosegljivi. Prvi množični rop genskih virov je bil storjen z okupacijo Iraka, kjer je »skrivnostno« izginila vsebina ene izmed najdragocenejših genskih bank sveta, semenski zaklad Mesopotamia Seed Co. v Abu Ghraibu. S polnim pogonom »trezorja za sodni dan« se bo začel resnični sodni dan za človeštvo in Malthusejev duh bo kot zombi oživel na globalni sceni.
Jana 34, 25.8.2009
