Aluminij v naši zavesti ne sodi med najnevarnejše kovine na planetu, zato smo mu pustili zelo blizu. Drugače od svinca, živega srebra in kadmija, za katere nočemo slišati, imamo o aluminiju pozitivno mnenje in nas ne moti, da so ga polni naša kuhinja, hladilnik, kopalnica, avto …
Zato aluminij ni bil deležen tako velike pozornosti. Vemo, da je kancerogen, ne vemo pa še, kako učinkuje na naše hormone, koliko kontaminira podtalnico in kaj si o njem mislijo naši reproduktivni organi.
Dokler je zunaj, res ni problematičen. Ko pa se začne kopičiti v telesu, postane hudiček, ki lahko sproža izjemno živčnost, anemičnost, glavobole, izziva pozabljivost, motnje v govoru in izgubo spomina ter pripelje do zmanjšanega delovanja jeter in ledvic. Zelo pospešuje osteoporozo in po mnenju čedalje več strokovnjakov pelje naravnost k Alzheimerjevi bolezni (v živcih obolelih so našli štirikrat večjo koncentracijo aluminija od povprečne količine).
Če ga je v vašem telesu preveč, se boste morali iti detektiva in odkrivati, kako je tja prispel. Na vašem mestu bi vprašala zdravnika, lokalni laboratorij ali zavod za varovanje zdravja, koliko je ta pojav pogost na območju, kjer živite. Če živite tam, kjer aluminij prehaja v vodo, je zelo verjetno, da niste edini, ki ima takšne težave, in da je najprej treba poiskati dober filter, ki vam bo zagotovil neoporečno vodo.
Hiša, polna aluminija?
Če težava ni v okolici, je lahko v vaši hiši. Preverite, kakšne kuhinjske posode uporabljate. Aluminij je danes osnova naših ponev in pekačev, iz njega delajo pločevinke, pladnje za enkratno uporabo, folije za živila … Tudi trajni bidoni, v katerih pogosto prenašamo pijačo, so iz aluminija, prevlečenega z varovalno folijo … Seveda ta ni vedno kakovostna.
Slaba navada, da ponve in pekače ohranjamo, četudi je površinska plast poškodovana, nas lahko stane zdravja. Četudi ste doma mogoče pri tem dosledni, sem se na svoje oči velikokrat prepričala, da so ponve, ki jih uporabljajo v gostinstvu, zelo pogosto v katastrofalnem stanju. Pogosto je tako tudi s posodami za kuhanje in prenašanje hrane v gostilnah in obratih za množično prehrano.
Aluminij je v skriti obliki tudi v neštetih živilih. Večinoma ga dodajajo v sol kot sredstvo proti strjevanju. Izognete se mu lahko le, če kupujete grobo nerafinirano sol ali himalajske kristale, iz katerih sami delate slanico ali jo meljete v drobnejšo obliko.
Aluminij je tudi sestavina pecilnega praška. Najdete ga tudi v moki, nekaterih sirih … in seveda v vseh industrijskih izdelkih, kjer so uporabili kar koli od zgoraj naštetega!
»Brez GSO« ne pomeni brez aluminija!
Ker je aluminij pogosta sestavina v pesticidih (uporabljajo ga v fungicidih, pa tudi v insekticidih in herbicidih), ga najdemo tudi v hrani, ki vsebuje ostanke pesticidov. Največje koncentracije doseže v konvencionalno pridelani soji.
Mnogi začnejo s prehodom na bolj zdravo hrano uživati čedalje več sojinih izdelkov. Pri tem skrbijo predvsem, da ti niso gensko manipulirani. Na žalost oznaka »brez GSO« ne pomeni brez pesticidov in aluminija. Konvencionalno pridelana soja je zato velik vir ostankov pesticidov in presežka aluminija. Zaradi intenzivnosti gojenja so pri njej spremenjene tudi druge sestavine. Pri soji zato ni šale: ali poiščite izdelke, narejene iz ekološko pridelane soje, ali na sojo raje pozabite.
Na koncu pa preglejte še svojo kopalnico. Ker je koža pod pazduho zelo občutljiva, je zelo pomembno poiskati dezodorante, ki ne vsebujejo aluminijeve spojine. Aluminij zožuje pore in ga zato zelo radi uporabljajo v takšnih izdelkih. Preglejte tudi zobne paste in kreme … Povsod, kjer naletite na besedo alumijin, aluminum … in podobno, poiščite kaj naravnejšega.
Preverite tudi sestavo cepiv
Danes želijo proizvajalci cepiv s čim manj aktivnih učinkovin ustvariti čim več dobička. Cepivom tako dodajajo različne dodatke, katerih namen je sprožiti močnejšo reakcijo tudi ob manjši količini prejetih sevov, zato se čedalje pogosteje uporablja aluminij.
Kamen na kamen …
Zagotovo vas ni zastrupila ena pločevinka, en pecilni prašek ali en odmerek cepiva. Aluminij je tihi ubijalec. Kopiči se miligram na miligram in telo ga večinoma prenaša, dokler ne doseže določene koncentracije. Takrat pa sistem nenadoma reče »ne morem več«; začnejo odpovedovati organi in kopičijo se vidne posledice. Zato je tudi razstrupljanje dolgotrajen proces, ki se začne s tem, da aluminij nehate dodatno vnašati, potem pa začnete počasi loviti »staro zalogo«.
Pri tem vam bodo v pomoč vsi »lovci na težke kovine«, kot so ječmenova trava, alge, sveži zelenjavni sokovi z visokim deležem klorofila ter povečana količina zaužite vode.
Sanja Lončar je vodja projekta Skupaj za zdravje človeka in narave.
Vprašanja o naravnem zdravljenju, zdravem prehranjevanju, naravni kozmetiki in
podobnih temah za rubriko Naravno in enostavno pošljite na naslov: jana@delo-revije.si ali Revija Jana, Dunajska 5, 1509 Ljubljana.
Piše: Sanja Lončar Jana št. 50, 15.12.2009
