Joj, joj, joj! Ko sem začela brati, sem mislila, da sem prebrala narobe in da gre za devetletnika in ne za dvoletnika – pa še zanj bi bil tako preživet delovni teden prenaporen. Moja naslednja misel je bila, morda pa je provokacija?
Tokrat nimam nikakršnih zadržkov odgovoriti z jasnim: »Ne!« Zdaj bi pravzaprav lahko kar končala odgovor, a kljub temu mi kar nekaj stvari leži na duši.
Igra s starši
Igra je osnovna otrokova dejavnost, z igro se uči, zabava, pridobiva izkušnje, razvija sposobnosti, se socializira ... Do otrokovega drugega leta prevladuje igra z odraslim ali pa se zaigra sam, kmalu se otrok rad igra tudi ob drugih (nekakšna vzporedna igra in posnemanje), igre sodelovanja še ne zmore, prav tako precej hitro menja igrače in igre. V tem obdobju je izjemno pomembno, da se z otrokom igrajo starši. Po tretjem letu pa se razvija tudi igra z drugimi, saj se v tem obdobju razvija sposobnost igranja z drugimi, čeprav so na začetku skupinice še majhne. Še vedno pa je pomembno, da se z njim igrajo tudi starši.
Včasih se starši preveč vpletajo, včasih pa premalo – najboljša je srednja pot
Kadar se starši preveč vpletajo in sleherni hip poskušajo zabavati otroka, se otrok tega navadi in včasih skoraj prisili starše, da se igrajo z njim. Taki starši povedo, da se otrok ne zna zaigrati sam – ampak saj se mu večinoma ni treba. Če so starši vedno in vselej na voljo, postane neiznajdljiv in čaka na stalno zunanjo spodbudo za aktivnost.
Otrok potrebuje tako spodbudo za aktivnost kot tudi mir zase in za svoje raziskovanje sveta v svojem tempu. Nobena skrajnost ni dobra. Otroci, ki so preveč prepuščeni samim sebi, se res več sami igrajo, a pogrešajo zunanjo spodbudo. Tisti pa, ki jih starši kar naprej spodbujajo, usmerjajo in bdijo nad tem, da kaj počne, hitro postanejo pasivni in odvisni od drugih.
Noben zdrav otrok se ne dolgočasi. Pravzaprav se moram malo popraviti: se, ampak zanj je to spodbuda, da si poišče kakšno zaposlitev. Ta aktivnost je s pretiranim poseganjem in usmerjanjem staršev prekinjena.
Igranje pred blokom
Omenjate, da bi raje videli, da se vaš fantek z drugimi igra na igrišču pred blokom. Samega si ga tam v tej starosti ne predstavljam, ob vašem spremstvu pa prav gotovo. Druženje z drugimi je seveda pomembna plat socializacije, a v tej dobi otrok ne potrebuje veliko prijateljčkov. Kakšna glavica zraven že, a gre bolj za igro drug ob drugem kot za igro drug z drugim. Pozneje pa bo preživljanje prostega časa s prijateljčki vsekakor zelo pomembno.
Ponudba tečajev
Kakšna angleščina, glasbene urice ali tečaj slikanja za dvoletnika, lepo vas prosim! Še v šolski dobi je veliko število interesnih dejavnosti dvomljivo, kaj šele v rani mladosti, saj malček ni robotek za sprejemanje različnih dejavnosti. Igra naj se svoji starosti primerno, uživa naj z mamico in očkom, socializacije naj se nauči ob njuni pomoči, potem pa bo že zmogel sam.
Zavedajte se, da je za marsikatero organizirano aktivnostjo skrita želja po dobičku, ki se lepo pokrije s hrepenenjem staršev po popolnem otroku.
Telovadba za mamice z otročki ni slaba izbira, če ga vaša žena jemlje kot nekaj sproščujočega in kot priložnost, da oba z malim uživata v skupni dejavnosti. Mogoče tak tečaj prinese kakšne nove zamisli, kaj z malčkom početi tudi doma, morda ob deževnih in pustih dnevih, kar je zelo dobrodošlo. Gre za gibalno dejavnost in to imajo otroci zelo radi.
Najbolj se mi zdi skrb vzbujajoče število dejavnosti, ki jih omenjate. Vsak od teh tečajev bi vzel nekaj časa in za vašega malega je bistveno bolj primerno, če ga preživi skupaj z vama. Na sprehodu, v gozdu, ob delanju snežaka, čofotanju po lužah, čečkanju po papirju, sestavljanju kock – ob čemer koli, kar vam vaš čas dopušča. Za različne tečaje bo še dovolj časa, ko bo za to zrel, zdaj pa prav gotovo še ni.
Želja po popolnem otroku?
Vaša žena verjetno stremi k popolnosti, kar ni najboljše. Otrok naj bo otrok in naj uživa s starši in v otroški igri z drugimi. Pri dveh letih so storilnostne in vodene aktivnosti v skupini, kot bi rekli pubertetniki, »kr neki«.
Kar pokažite odgovor ženi in ji povejte, naj ne prehiteva časa in naj ga ne lomi s storilnostno usmerjenostjo. Tak način življenja za dvoletnika nikakor ni primeren. Otroku naj pusti otroštvo, saj se je komaj skobacal iz dojenčkastega obdobja in šele leze ven iz pleničk.
Mislim pa, da to ne bo dovolj. Ženi svetujem tudi pogovor s strokovnjakom, saj mora verjetno marsikaj razčistiti pri sebi – od kod izvira želja po takem načinu ukvarjanja z otrokom, zakaj ima občutek, da naj bi otrok počel na tisoče od zunaj vodenih reči? Le stojte ji ob strani in čim več veselja v skupnem preživljanju dni vam želim!
Eva Hrovat Kuhar je mama dveh otrok, univ. dipl. psihologinja, družinska in vedenjska terapevtka, tudi avtorica razprodane knjige Izziv poroda.
Vprašanja v zvezi z vzgojo otrok lahko pošljete na naslov našega uredništva: JANA, DELO REVIJE, Dunajska 5, 1509 Ljubljana, ali po elektronski pošti janasvetuje@delo-revije.si, oboje s pripisom »ZA EVO HROVAT KUHAR«.
Svetuje: Eva Hrovat Kuhar Jana št. 11, 16.3.2010
