Hvala za zanimivo vprašanje, ki mi je dalo misliti. Mogoče bi bilo dobro, da vsi skupaj razmislimo, zakaj sploh peremo perilo.
Če sklepamo po reklamah, zato da bi čudovito dišalo in da bi bilo tako belo oziroma tako ohranjenih barv, da nam zavidajo vse sosede, da nam mož da poljub zaradi bleščeče srajce in da naš fant laže dobi dekle, ki se bo zaljubila v vonj njegovega puloverja.
Očitno smo tudi pri pranju perila pozabili, zakaj gre pri vsej stvari.
Že od nekdaj je bil namen pranja perila predvsem, da spere fizično in energijsko umazanijo s perila. Tkanine imajo veliko moč vsrkavanja vonjav, prahu, tekočin in tudi energije prostora. V preteklosti so perilo prali v potokih, ga gnetli z rokami in za pranje uporabljali pepel ali naravne milnice. Najbolj umazano perilo pa so prekuhali. Volno so vzdrževali tako, da so jo pustili zunaj na megli, in se je znala sama očistiti. V navadi je bilo tudi izobešanje na vetru in sončenje posteljnine. Se sploh še spomnite, kako je spati pod odejami, ki so se ves dan sončile? Izdelek takšnega postopka so bila čista in energijsko polna oblačila. Sčasoma je beli bombaž sicer izgubil del svoje beline, barvane tkanine pa so obledele, vendar so bile te izgube zgolj na zunaj.
Nato pa se je postopek nenadoma obrnil na glavo. Perilo peremo in čedalje pogosteje tudi sušimo v strojih. Namesto da bi bilo negativno ionizirano in bi tako polnilo telo z dobro energijo, je ravno obratno.
Industrija je v želji, da čim bolj dobičkonosno proda derivate nafte, razvila množico umetnih tkanin, ki nastajajo prav iz te surovine (poliester, poliamid, akril itd.). Takšne tkanine pa so preobčutljive, da bi jih tolkli, kuhali in izpostavljali soncu. Torej smo se najprej prilagodili željam industrije, da služi z umetnimi tkaninami, nato pa smo temu prilagodili tudi svoj način pranja.
Danes praviloma peremo pri nižjih temperaturah kot v preteklosti, enak videz perila pa dosežemo s čedalje močnejšo kemijo. Sončnih žarkov naša oblačila ne vidijo več, saj je to za večino sodobnih »hi-tech« tkanin strogo prepovedano.
Tkanine, ki so večinoma narejene iz nafte, peremo s praški, ki prav tako v glavnem temeljijo na tej isti nafti. In na koncu vsemu temu rečemo čistost.
Kemični koktajli
Ali ste kdaj poskusili prebrati sestavo pralnega praška, ki ga uporabljate? Med tridesetimi jeziki bodo zelo vztrajni nazadnje našli tudi slovenščino, vendar bo seznam sestavin navadno zakrit s številkami in šiframi sestavin.
Zanimivo je, da nihče ne nasprotuje temu, da smo pri čistilnih sredstvih v resnici prisiljeni kupiti nekaj, za kar ne vemo, kaj vsebuje. Če kupimo živilo, morajo biti na njem navedene vse sestavine. Zakonodajalec je proizvajalcem praškov omogočil prodajo izdelkov brez celotne deklaracije. Celota naj bi bila objavljena na spletnih straneh, po katerih zna brskati le manjši delež prebivalstva. Kaj pa drugi?
Na čem temelji takšna popustljivost do proizvajalcev? Morda na embalaži ni dovolj prostora? O tem bi nas težko prepričali, saj gre za izdelke, ki so precej večji od večine drugih izdelkov, ki jih kupujemo. Gre morda za izdelke, ki ne morejo škodovati našemu zdravju? Ravno nasprotno, gre za ene bolj strupenih snovi, ki jih vnašamo v hišo. Že pri raztapljanju detergentov v vroči vodi pri ročnem pranju posode se sproščajo kemični hlapi, ki jih vdihavamo skupaj s paro. Povečini se pralni praški zaradi agresivnih sestavin uvrščajo med dražilne pripravke z oznako Xi ter so označeni z ustreznimi opozorilnimi in obvestilnimi stavki. Ostanki praška pa bodo še dolgo v tkaninah in tako prihajamo z njimi v stik po vsem telesu. Mar ni potem logično, da bi morali vedeti več o sestavi teh pripravkov?
V resnici so današnji praški precej nevaren koktajl kemičnih snovi, ki lahko dražijo kožo in dihala, povzročajo hormonske težave, nekatere so celo rakotvorne, v okolju pa delajo dolgotrajno in nepopravljivo škodo v vodnem okolju in na vodnih organizmih. Pri tem je videz čistosti le navidezen, ker so optični belilci sintetične kemikalije, ki pretvorijo UV-svetlobo v vidno in nas preslepijo, da je perilo videti še bolj belo, čeprav ni. Umetne dišave so drugi del prevare. Mogoče vaše čutnice mislijo, da vohajo sivko, magnolije ali gorski zrak, v resnici pa vdihujete predelane hlape nafte, ki lahko povzročijo tudi alergije in astmatične napade.
Ali je naše perilo res oprano?
Torej, sprali smo prah in nekaj madežev, dobili pa koktajl kemikalij in dražečih snovi, ki jih bomo vdihavali in vsrkavali skozi kožo … Vendar bo vse skupaj lepo videti in okolica bo ploskala. Verjemite, da je s tem konceptom nekaj hudo narobe.
Ali lahko peremo brez strupov?
Zagotovo lahko peremo brez tveganja za zdravje in okolje in povrh vsega še prihranimo denar. S pralnimi kroglami, ki učinkujejo tako, da sproščajo aktivni kisik, dosežemo zelo mehko vodo brez dodajanja spornih encimov in tenzidov. Pri tem kisik tudi dezinfekcijsko učinkuje na perilo, zato pranje s kakovostnimi pralnimi kroglami zelo zmanjša potrebo po uporabi pralnih sredstev. Obdelamo na primer le trdovratne madeže (za kar uporabimo približno od 10 do 20 % potrebnega praška), drugo pa opravijo krogle. Madeže lahko obdelujemo tudi popolnoma naravno. Tako lahko beljakovinske madeže še pred pranjem odstranimo s klasičnim, po babičini skrinji dišečim marseillskim milom, rastlinske pa razbelite s sodo.
Pri manj umazanem perilu zadostujejo le krogle. Krogle lahko kombiniramo z vsemi pralnimi praški ali himalajskimi oreščki. Ker zmehčajo vodo, tudi dodajanje mehčalca ni potrebno.
Če pa se odišavljenju perila nikakor ne morete odreči, kanite v stroj nekaj kapljic eteričnega olja, še učinkovitejše pa so vrečka domače sivke, kos dišeče cedre ali kakšen cvetlični vonj v omari ali predalu s perilom.
Ekološki pralni praški so iz rastlinskih sestavin oziroma surovin, ki znova zrastejo: sladkor, kokosovo olje, palmino olje, minerali. Ne vsebujejo fosfatov, encimov, optičnih belil (belila učinkujejo na osnovi kisika), umetnih barvil in dišav, so biorazgradljivi, prijazni do naše kože in varnejši za okolje. Sestavine so iz ekološke ali deloma ekološke pridelave zares rastlinskega izvora in dermatološko testirane. Kupimo jih lahko v specializiranih trgovinah z ekološko prehrano, v zeliščnih prodajalnah, hipermarketih in boljših drogerijah.
Sanja Lončar je vodja projekta Skupaj za zdravje človeka in narave.
Vprašanja o naravnem zdravljenju, zdravem prehranjevanju, naravni kozmetiki in podobnih temah za rubriko Naravno in enostavno pošljite na naslov: jana@delo-revije.si ali Revija Jana, Dunajska 5, 1509 Ljubljana.
Piše: Sanja Lončar Jana št. 11, 16.3.2010
