Pišem na prošnjo 16-letnice s slovenskega podeželja, češ da je njeni starši ne poslušajo, mene pa mogoče bodo. Skrbijo jo družinske prehranjevalne navade, ker pojedo preveč soli in preveč masti, skrita ubijalca. V 14 dneh pospravijo kilogram soli iz solnice, kar sem sama videla, pa kdo ve koliko še tiste skrite v industrijsko pripravljenih prigrizkih in jedeh, tempiranih bombah soli na policah supermarketov. Pravkar so izgubili svojo babico, srčno bolnico, staro toliko kot jaz, pa bi 16-letnica rada čim dlje obdržala vsaj očija in mamo.
Preslana hrana ni le težava te družine, ampak slovenskega podeželja nasploh in tudi precejšnjega dela mest, zato bi bil čas za debato o izobraževanju pa tudi o odgovornosti industrije do zdravja nacije. Britanska živilska industrija se je dogovorila, da bo samoiniciativno zmanjšala količino soli v prehrani, proučujejo pa tudi ustrezne oznake na pakiranju.
Seveda ni preprosto spremeniti navad, podedovanih več generacij, saj je želodec najbolj konservativni del naše osebnosti. Živimo v 21. stoletju, prehranjujemo se pa kot v 19. Kot takrat, ko so Slovenci živeli na kmetijah in na roke orali, kosili, podirali drevje, rjuhe prali in jih ovijali. Na roke, seveda, pa so pokurili kalorije in holesterol, ki se ljudem nalagata v žile in na vamp, ko so napor prevzeli traktorji, pralni stroji, motorne žage in avtomobili. Včasih so hodili peš. Še moj stari oče je peš hodil iz Celja v Celovec k svoji izvoljenki, pozneje očetovi mami, »liški babiki«.
Druga težava so sestavine. Domnevam, da klobase, salame, slanina in druge slovenske specialitete potrebujejo veliko soli za konzerviranje. Razlika z drugimi kraji, kjer sem jih jedla, kot so Italija, Francija, Danska, je, da jih tam režejo zelo na tanko in pojedo manj. Pa še to. Naši predniki se niso vsak dan mastili z mesom, tudi v premožnih družinah so jedli govedino ob nedeljah, kokoši za praznike, med tednom pa rastlinojedsko.
Potem stres. Ob današnjih razmerah na podeželju ni lahko biti kmet. Amortizer redne službe od šestih do dveh usiha, nadomeščata ga negotovo in nenadzorovano pogodbeno delo pri zasebnikih ali brezposelnost. Ljudje za pomiritev segajo po tolažbo s hrano, pa po industrijsko pripravljenih prigrizkih, ki so polni sladkorja in soli.
Industrija in gostinci s soljo, ki poudarja okus, prikrivajo pomanjkanje kakovosti sestavin. Pri neozaveščenem kupcu, ki hrano dosoli, še preden jo poskusi, je sol zmagovita formula, posledica pa so bolezni srca in ožilja, pa tudi sladkorna, morilci današnjih generacij. Višji standard prinaša neustrezno prehrano, stres in pomanjkanje gibanja. Zasledite dovolj ozaveščenih programov? Priporočila za merjenja tolšče na trebuhu, ki označuje zalitost notranjih organov z maščobo, kar je bližnjica v krsto. Preprečevanje je cenejše kot zdravljenje, najcenejša pa je vzgoja.
Ampak navade umirajo težko, kot pravijo Angleži, kar bi veljalo tudi za preveč soli in preveč masti na slovenskih krožnikih. Tudi moja ozaveščena 16-letna sobesednica je narezala sir na kose in jih hotela posuti s soljo in poprom. »Pa si poskusila, če ni sir že sam dovolj slan?« sem ji rekla. »Ne, nisem,« je odgovorila, ugriznila in ugotovila, da bo že kar dovolj.
Kaj pravi ministrstvo za zdravstvo? Bi kdo prepričal industrijo? Ob napovedih za slovensko zdravstvo in socialo naj ljudje čim prej poskrbijo za svoje zdravje sami. Vsaj s krožnikom in žlico.
Piše: Jana Valenčič Jana št. 35, 31.8.2010
