Gospodarsko stanje mi je slikovito pojasnila gospa, ki dela v enem od slovenskih zdravilišč in prihaja iz nekdaj pregovorno revne države vzhodne Evrope. V Slovenijo je prišla leta 2005, ker je »bila Slovenija v primerjavi z njeno domovino eldorado. Zdaj sta državi na istem«, pravi. Se je njena pobrala ali je naša zdrsnila? Kot potencialno največji slovenski problem pa občutim pobeg mladih. Odhajajo, da si ustvarijo prihodnost v krajih, ki nagrajujejo ambicijo in pridne roke.
Slovenija je družba, ki premalo spoštuje (nagrajuje) posameznika, je pa paradoksno tudi družba, ki uspešno deluje samo na ravni posameznikov, dokler ti uporabljajo lastne možgane ali se povezujejo na ravni civilne pobude. Preskoka v menedžerstvo ali upravo Slovenci ne zmoremo. Ljudje, ki v lastnem življenju razmišljajo, nehajo, ko se skrijejo za nazivom. Britanci imajo izraz »group think«, v prostem prevodu »čredno razmišljanje«. Kdor razmišlja s svojo glavo, v slovenski družbi težko kam pride. Od podrejanja skupini pa ni presežkov.
Pomanjkanje lastnega razmišljanja ponazarjam na primeru plastičnih vrečk. Za tiste, o katerih je ministrstvo reklo, da so ekološki problem, sledimo navodilom, za druge ne. Slovenski supermarketi so odpravili brezplačne nosilne vrečke, kar naj bi kupca spodbudilo, da prinesejo svoje s s seboj, nihče pa ne ugovarja prosojnim, v katere kupec nabira sadje in zelenjavo, če se mu zdi, lahko vsako banano posebej. Te vrečkice so na voljo v neomejenih količinah. Za okolje pa je nevarnejša najtanjša, prosojna plastika, ne nazadnje zato, ker se živalim zdi, da je hrana, jo pogoltnejo in poginejo. Še bolj škodljive so prosojne plastične rokavice za enkratno uporabo, ki jih črpalkarji nastavijo kupcem, da si ti ne pri natakanju bencina ne bi mazali rok.
Te rokavice so marketinška vaba, vendar ekološko problematična, pa to nikogar ne moti. Ker so super lahke, jih že piš dvigne iz kante za smeti (če so jih uporabniki sploh vrgli vanjo, ne na tla). V vetrovnih dneh se okrog črpalk vrtijo oblaki prosojnih rokavičk, veter jih prenaša na cesto v grmovje, v kanale, kjer bodo čakale, da jih pobere akcija Očistimo Slovenijo (pobuda civilne družbe), v najslabšem primeru pa do konca svoje razkrojne dobe. Zakaj ne bi raje na bencinskih črpalkah prodajali gospodinjskih rokavic za tiste, ki si nočejo mazati rok? Na potezi ste petrolarji in ministrstvo – ali pa vsaka posameznica in njena vest.
Mimogrede, ob slovenskem protestu zaradi priključitve Ministrstva za kulturo v neko super ministrstvo bi omenila, da je v Britaniji kultura vedno v sklopu drugega ministrstva. Od zadnje reorganizacije leta 1997 je to Department for Culture, Media and Sport (za kulturo, medije in šport), pri čemer izhaja resorni »minister«, rang slovenskega državnega sekretarja, iz nižjih ali srednjih vrst državne uprave.
Vlada meni, naj kultura »ne bi samo cuzala, ampak tudi prispevala«. Govorijo o »kulturnih industrijah«, češ naj kreativci oplemenitijo proizvodne panoge in prispevajo k večji gospodarski uspešnosti. V kulturo sodi oglaševanje, vse kar poveča prodajo. Od »neprofitnih« vej vlada pričakuje, da se navežejo na zasebne sponzorje in nacionalno galerijo. In večina britanskih umetnikov »kelnari«, z izjemo najuspešnejših. Kruta družba. Kruti časi.
Jana Valenčič Jana št. 6/ 2012
