Sem samohranilka in zadnje čase opažam, da se mi moja dveletna hči upira in neprestano preizkuša svoje (in moje) meje. Očitno je, da je v fazi, ko preizkuša, kateri »ne« je pravi in kateri je mišljen samo na pol. Razumem, da je to del otrokovega razvoja in ne mislim, da bi otrok moral avtomatično in brez ugovora ubogati. Težko pa je ugotoviti, kako doseči svoje, če otrok preprosto ne uboga, in kako ga kaznovati. Od vsakodnevnih bojev z njo sem že precej utrujena in včeraj sem jo že malo po ritki. Ker ima plenice, je seveda bilo to zgolj simbolično. Vendar ne bi rada, da bi se to nadaljevalo in bi jo morala še kdaj udariti, zato vas prosim za nasvet. Naj vam opišem samo en dogodek: pri večerji je vrgla kruh na tla in ko sem ji seveda povedala, da se to ne počne in naj ga pobere, se je samo smejala in oddrvela s svojim poganjalčkom. Ali pa vedno znova steče v stanovanje obuta, čeprav ji govorim, da tega ne sme.
Povzdignjen glas je sploh ne zmoti, še najbolj se odzove na to, da se z njo nekaj časa sploh ne pogovarjam ali da ji rečem, da bo morala sama spat. To pa je čustveno izsiljevanje, ki ga ne maram in se ob njem zelo slabo počutim, zato bi se mu rada vsekakor izognila. Takih situacij je vse več, meni pa zmanjkuje zamisli, kako naj jo prepričam, da me bo ubogala vsaj pri osnovnih stvareh. Zanima me tudi, kako je z različnimi prijemi pri otroku – hči je včasih tudi pri mojih starših, kjer ji je v glavnem dovoljeno vse in je največja kazen to, da ji nekaj vzamejo, posledic pa ni. Ali bi se po vašem mnenju morali dogovoriti o skupnih pravilih in kaznih ali je otroka bolje naučiti, da se je treba v različnih okoljih in pri različnih ljudeh vesti različno? Lepa hvala za vaš odgovor.
Odgovor:
Draga Anica, zelo dobro razumete, da vaša deklica preizkuša, kje so meje, ravno prav je stara. In najbrž vas ne bo potolažilo, če vam povem, da se preizkušanje meja v tretjem letu le še stopnjuje. V kolikšni meri, pa je odvisno tudi od vaših odzivov, predvsem od vaše doslednosti. Pri dveh letih je že bistveno bolj gibljiva in samostojna kot prej, pospešeno raziskuje svet in pri tem naleti na njegove in tudi na vaše meje. Prav v tem obdobju se intenzivno uči, predvsem iz izkušenj – te pa dobiva v vsakodnevnih okoliščinah. Natresli ste kar nekaj različnih problemov – od dekličinega ignoriranja navodil in vašega kaznovanja do vzgojnih vplivov vaših staršev. Najbolje, da greva kar po vrsti.
Spodbujanje primernega vedenja
To gre z roko v roki s preprečevanjem neprimernega vedenja. Primerno obnašanje ni samo po sebi umevno. Včasih opažam, da se starši na primerno vedenje niso pozorni, saj se jim zdi normalno, burno pa se odzivajo na neprimerne odzive. Za dobro vzgojo je pomembno oboje. Nujne so posledice dejanj, ampak ne le negativne. Otroci hlepijo po pozornosti. Kadar je nimajo dovolj, počnejo stvari, s katerimi si jo zagotovijo, čeprav je negativna. Raje so ošteti kot prezrti. Zato naj otrok dobi dovolj vaše pozornosti, tudi kadar je vse v redu. Primerno vedenje opazite in ga pohvalite.
Deklica naj natančno ve, kaj od nje pričakujete
Kadar deklico ustavljate, storite to z malo besedami in odločno, ne omahujoče, in tisti hip nikar ne dolgovezite. Za daljši pogovor o vedenju in o vašem pričakovanju je čas takrat, ko se deklica pomiri.
Jasno povejte, kaj pričakujete od nje, in ne le, česa ne sme početi. Če samo nekaj prepoveste, otroku ni čisto jasno, kaj naj naredi, da bo prav. Nikar ne govorite »bodi pridna«, ker to otroku ne pomeni nič. Raje natančno opredelite, kaj od nje pričakujete, na primer: da pospravi svoje čeveljčke, da pozdravi sosedo, da se usede, kadar je kosilo …
Uspešnejši boste, če boste postavljali meje, kadar deklica ne bo utrujena, takrat vas bo bolj »slišala«.
Vnaprej imejte pripravljeno posledico in vnaprej ji povejte, kaj se bo zgodilo. Če se bi odzvali v jezi, bi se lahko zgodilo, da bi izbrali preostro posledico in je potem ne bi mogli uresničiti, s tem pa bi si dodatno spodkopali avtoriteto.
Zelo pomemben je vaš zgled. Pospravljajta skupaj, pokažite ji, v katero škatlo gredo katere igrače.
Pravite, da je deklica le oddrvela s poganjalčkom, seveda se vam je želela izmuzniti. Kaj pa vi? Ste jo le gledali? Treba jo je priklicati nazaj in se odzvati, drugače se bo deklici vse skupaj zdelo igra in jo bo ponavljala v nedogled. Posledica bi v tem primeru bila, da ji poganjalčka odvzamete.
Udarci niso rešitev!
Pa saj to dobro veste sami. Z udarcem otroku le pokažete, da vam je zmanjkalo drugih vzgojnih sredstev in da ne zmorete več. To, da ima pleničko in da udarca ni čutila, ni prav noben izgovor. S kakšnim namenom ste jo počili po ritki? Je bila to sprostitev vaše napetosti?
Udarci so neučinkoviti, otroka naučijo razčiščevati konflikte s silo. Še hujše pa je lahko psihično nasilje – molk, tišina, ignoriranje, saj proti temu otrok nima nobene moči in ga navda z globokim občutkom izgubljenosti, kar ne vpliva dobro na njegov razvoj, in tu vam dam prav, ko se želite takemu vedenju izogniti.
Razkorak med vašim ravnanjem in ravnanjem starih staršev
Razmišljate, ali bi se morali s starimi starši dogovoriti o skupnih pravilih in kaznih, ali je za otroka bolje, če se nauči, da se je treba v različnih okoljih obnašati različno. V osnovi se je dobro na tistih področjih, ki se vam zdijo zelo pomembna, dogovoriti za skupna pravila. To daje otroku občutek varnosti. Kar pa se tiče manj pomembnih stvari, so lahko pri starih starših drugačna pravila in se ne bo svet podrl zaradi tega – iz tega otrok dobi izkušnjo različnosti, in to ga bogati.
Kako vas bo deklica upoštevala, je odvisno tudi od vajinega odnosa. Če boste dosledni pri postavljanju meja in tudi pri pozitivnih in negativnih posledicah, vas bo jemala resneje, pogosteje bo upoštevala vaša navodila, vam pa se ne bo treba toliko jeziti in boste lahko z no bolj uživali. Saj zato imamo otroke!
Eva Hrovat Kuhar je mama dveh otrok, univ. dipl. psihologinja, družinska terapevtka in vedenjska terapevtka, tudi avtorica razprodane knjige Izziv poroda.
Iz Jane št. 19/2012
