Draga Eva, lepo pozdravljeni. Na vas se obračam s prošnjo za nasvet, kako odrasli hčerki, ki živi sama in ji finančno pomagamo, dopovedati, da bi bilo zelo fino in pomirjujoče, če bi nama z možem sama od sebe, brez najinih groženj in pritožb, kdaj povedala, kako živi in kako ji je. Če jo vprašava, je največkrat zaradi tega zgrožena in ji gre to na živce. Razmišljam, da raje tvegam to, kot pa da bi nama kdaj pozneje očitala, da naju ni zanimala. Nekoliko se obnese, če se nam uspe malo dlje družiti, ampak to je res malokdaj. Kako je mogoče, da se sproščeno pogovarjamo s prijateljicami in čvekamo o vsem mogočem, tudi če se vmes ne vidimo več kot pol leta, z otrokom, ki je toliko pomembnejši, pa nimamo pravega stika oziroma izgubljamo dragoceni čas za obnavljanje zaupanja?
Lepa hvala za vaše misli!
Mamica Sabina
Odgovor:
Draga mamica Sabina, dobrodošli v klubu staršev odraslih otrok. Nikar ne mislite, da ste v taki godlji sami, kar nekaj staršev poznam, ki se ubadajo s podobnim problemom. Pogrešam podatek, koliko je vaša hči stara, ali je zaposlena, s čim se preživlja, ali je v partnerski zvezi. Predvidevam, da otrok še nima, drugače bi jih verjetno omenili.
Starševstvo zori
Otroke smo vzgajali, skrbeli zanje in trepetali zanje od prvega dne, ko so se vključili v našo družino. Ko otroci odrastejo, se odnos med njimi in starši spremeni, najpogosteje na bolje. Staršem ni treba več vzgajati, zreli, odrasli otroci pa ne čutijo več večne mladostniške potrebe, da bi se borili z njimi. Naloga staršev je, da se umaknejo iz nadzora nad življenjem svojih otrok, naloga odraslih otrok pa je, da sami poskrbijo zase in se ne pustijo več vzdrževati, razen izjemoma. Danes videvam vse preveč zgodb, ko otroci odrastejo, a še vedno zahtevajo zase samo pravice. Pihajo v tiste, ki se po njihovem mnenju vtikajo vanje, a se nič ne obotavljajo jemati njihove pomoči. Celo nasprotno, pogosto jo pričakujejo in se jim zdi samoumevna.
Do otrok, pa naj bodo še tako odrasli, starši vedno čutimo drugačno povezavo kot do drugih odraslih
Po eni strani si dopovedujemo, da so odrasli, po drugi strani nas skrbi zanje. Prav tako občutijo nasprotujoče si občutke odrasli otroci. Po eni strani želijo (in morajo) pretrgati čustveno popkovino, ki jih je v otroštvu vezala na starše, po drugi strani še vedno čutijo povezanost z njimi. Sprašujete se, kako da imate lahko s prijateljicami drugačen odnos. Njim verjetno ne grozite z ničimer, da bi vam povedale kaj o sebi. Prav tako verjetno ne nergate, če vam česa ne povejo, in jih ne izsiljujete. Prijateljicam ne solite pameti, tudi če se z njihovimi odločitvami ne strinjate.
Tudi hči se ne obnaša kot odrasla oseba
Hči je odrasla, odseljena, zanimati zanjo pa se v njenih očeh ne smete, ker to prevaja kot vtikanje, »dovoli« pa, da ji finančno pomagate. Videti je, kot da kot družina še niste prerasli pubertetnega obdobja, da je hči še vedno v fazi uporne pubertetnice, ki se z vami vsako minuto bori za svojo svobodo, hkrati pa je še kako odvisna od vas. Ne vem, kakšen je vaš finančni vložek in kaj je razlog zanj, a hči se mora tudi finančno osamosvojiti. Spet pogrešam podatek o njeni starosti – pri dvajsetih so stvari drugačne kot pri tridesetih. Res je, da čas ni naklonjen finančnemu osamosvajanju mladih, a poznam kar nekaj takih, ki grizejo in grizejo ter si s priložnostnimi deli zagotavljajo preživetje. Hčeri je verjetno udobneje, da od vas samo jemlje in vam ne daje ničesar. Sklepam, da ima tudi sama nekoliko težav s tem, da je v svoji odraslosti še vedno vsaj delno vzdrževana, kar pa ni dobro ne za njeno osebnost in ne za vaše odnose.
Grožnje in pritožbe so bližnjica do molka
Kar zastrigla sem z ušesi, ko ste omenili grožnje in pritožbe, saj so bližnjica do tega, da vam bo hči odtegnila prav vsak vpogled v svoje življenje. Vidva z možem lahko izrazita željo in interes zanjo, ne moreta je pa k temu prisiliti. Verjemite, da boste dosegli prav nasprotno: dekle se bo zaprlo in vas izključilo iz svojega življenja. Skupaj z možem se pogovorita z njo, povejta ji, kaj vas žuli. Dobro je, da se prej dogovorite, da ima na primer vsak od vas na razpolago pet minut, da pove, kaj ga žuli, in ga med tem nihče ne sme prekiniti, ko pa vsi poveste svoje, se lahko začne debata. Ne vem, zakaj, ampak imam občutek, da vam hči vedno, ko začnete tak pogovor, skoči v besedo in jo pregrizne.
Videti je, kot da iz vas govori slaba vest. Omenjate, da raje tvegate, da je nejevoljna, kot da bi vam kdaj kasneje očitala, da se niste zanimali zanjo. Mislim, da ta motiv ni najboljši. Morda vaša hči to čuti in se zaradi tega zapira pred vami. Povejte ji, da jo imate radi in da vas prav zaradi tega zanima, kako živi.
Naj bo osnova za vašo povezanost ljubezen, ne očitki in obveznosti
Pravite, da vam hči ničesar ne pove, če še tako rinete vanjo. Ni dolžnost vaše odrasle hčere, da vam poroča o vsakem svojem koraku. Nehajte riniti vanjo in jo raje povabite k pogovoru. Izgubiti ne morete ničesar. Vaše dobronamerne nasvete lahko otrok razume kot vtikanje. Prav ta občutek je pogosto razlog, da odrasli otroci zaprejo svoja čustvena vrata in se odvrnejo od staršev. Vaša hči vaju še potrebuje, a ne kot starša, ki jo nadzorujeta, temveč kot človeka, ki sta ji blizu, s katerima jo veže nežno čustvo ljubezni in osnovne naklonjenosti.
Prav tako kot ni primerno, da s svojimi otroki delite svoja intimna doživetja, ne morete od njih pričakovati, da vam bodo kot na pladnju prinašali vsa svoja doživljanja.
Prisiliti je ne morete, lahko ji le ponudite roko
Zelo se obnesejo neformalna druženja. V sproščenem klepetu boste izvedeli veliko več kot ob »zaslišanjih«. Tudi občasna družinska kosila, če sta le obe strani za to, prispevajo k povezanosti, pa kakšna skupna kavica tudi dela čudeže. Skušajte bolj poslušati, včasih se ugriznite v jezik. Ko se boste nekoliko odmaknili, boste polagoma zvedeli veliko več. Nikar ne mislite, da si vaša hči ne želi vašega zanimanja. Vprašanje je le, ali ga pokažete na pravi način. Bolj kot nerganja si želi vašega zanimanja, odobravanja, spodbude. Vem, da vas včasih boli srce, ko nemočno opazujete kakšno njeno neprimerno odločitev, a hči se bo iz nje naučila več, kot bi se iz vaših nasvetov. V zdravih odnosih ostajajo v odraslosti med družinskimi člani trdne in tople vezi, ko drug drugemu pustijo dihati, hkrati pa niso brezbrižni. Iz srca vam želim, da bodo taki odnosi vzniknili tudi pri vas. Dali ste ji korenine, dali ste ji krila, zdaj pa mora leteti sama.
Srečno!
Iz Jane št. 30
