Tilen je hud sladkorni bolnik. Ko je lani nekega dne začutil, da je z njim precej hudo, je sedel v avto in se skušal pripeljati do zdravnika. Vožnja se je končala s hudo prometno nesrečo in zdravniki so napovedali, da za 26-letnega študenta strojništva ni upanja in da bo le nemočno vegetiral v kakšni negovalni bolnišnici. A se mama Vesna ni vdala. Tilna so poslali na rehabilitacijo. Ko smo ga maja obiskali, smo videli le veliko volje do življenja, za večji napredek pa je bilo treba še veliko terapij – in denarja. Zdaj lahko z veseljem zapišemo, da Tilen govori in tudi že naredi nekaj korakov, k temu pa so veliko prispevali bralci Jane s svojo nesebično pomočjo.
Ko sva se fotografom peljala proti Tilnovemu domu, so bili moji občutki precej mešani. Spomnila sem se dneva, ko smo ga prvič obiskali, in tega, s kakšno tesnobo v srcu sem se poslavljala. Spraševala sem se, zakaj je življenje tako kruto, zakaj se je tako poigralo s Tilnom in ga prikrajšalo za vse tisto, kar počnejo njegovi vrstniki.
Sedel za volan, a na cilj ni prišel. Tilen, ki je hud sladkorni bolnik, je želel tiste usodne noči poiskati pomoč pri dežurnem zdravniku. Na poti mu je postalo slabo, izgubil je zavest in njegov avto je pristal v škarpi. Več ur je trajalo, preden so ga našli, in kot pripoveduje njegova mama Vesna, nihče ni verjel, da ga bodo glede na hude poškodbe v celjsko bolnišnico pripeljali živega. Potem je bil zaradi hudih poškodb glave tri tedne v umetni komi. Mami so zdravniki naravnost povedali, da nima nikakršne možnosti in da naj mu čim prej poišče posteljo v negovalni bolnišnici. »Bil je šok in nisem takoj dojela, kaj mi hočejo povedati, a že čez nekaj trenutkov sem bila trdno prepričana, da se bom borila za Tilnov napredek,« je povedala Vesna Leskovec.
Želela sem si, da bi šel v Sočo. Na vse pretege si je prizadevala, da bi ga sprejeli v Rehabilitacijski inštitut Soča. »Trkala sem na različna vrata in ne veste, kakšno olajšanje je bilo, ko mi je prisluhnil dr. Klemen Grabljevec. Takoj na začetku me je vprašal, ali imam dovolj moči in volje, da bom sodelovala pri Tilnovi rehabilitaciji. Postavil me je na realna tla in mi dal jasno vedeti, da bo Tilen potreboval ogromno pomoči tudi potem, ne glede na to, kako bo rehabilitacija uspela. Po licih so mi začele teči solze, doktor Grabljevec pa me je vprašal, zakaj jokam. Razložila sem mu, da so to solze sreče, bila sem namreč ganjena, ko je obljubil, da bodo skušali Tilnu pomagati.
Ko se je Tilen čez pol leta vrnil domov, sva se srečala s številnimi težavami. Stanujeva v drugem nadstropju bloka, brez dvigala, in vsaj dvakrat tedensko smo Tilna s pomočjo njegovih prijateljev prinesli po stopnicah na zrak.« Njuno majhno enosobno stanovanje, ki jima je bilo dodeljeno po smrti Tilnovega očeta, ko so ju deložirali iz zasežene hiše, namreč nima balkona. Težko je bilo v tistem času, a mama je bila vesela njegova napredka. »Ko so ga odpustili iz celjske bolnišnice in premestili v Sočo, je bil nepokreten, niti sedeti ni mogel, pa tudi govoril ni.« Za napredovanje je potreboval veliko dodatnih terapij in pomagal, za katere mama ni imela od kod vzeti. O tem smo pisali pred meseci in upali, da bo Tilnova nesrečna usoda koga tako ganila, da bo pripravljen pomagati.
Odzvali so se bralci Jane. »Ko ste Tilnovo zgodbo objavili v Jani, se je oglasila družina iz Portoroža in nama brezplačno odstopila apartma, našla se je gospa, ki Tilnu plačuje internetno naročnino, hodila sva na brezplačne terapije v Škofjo Loko, zbrali so denar za terapije v zdravilišču Laško,« je povedala hvaležna mama. Tudi sama sem opazila velik napredek pri Tilnu. Govori razločneje, potreboval bi sicer logopedinjo, a bi ga bilo treba voziti v Maribor, kar pa je povezano s stroški, ki si jih z upokojeno mamo težko privoščita. Tilen se je postavil tudi na noge in se lahko premika s hojico, nekaj korakov pa naredi tudi samostojno. »Težko je in strah me je, saj sem že padel,« je povedal Tilen, ki je vesel svojega napredka. Še vedno pa ne morejo ugotoviti, zakaj mu zatekajo noge in ga bolijo.
