Spoštovana Eva, ne vem, na koga naj se obrnem, saj ne gre za nič takega. A mene zelo skrbi, med mano in 15-letnim sinom pa povzroča same nevšečnosti. Problem je v tem, da je sin, ki končuje osnovno šolo, ves čas na telefonu in zaradi tega nekoliko zmeden ter v svojem svetu. Njegov oče ne živi z nama, je v drugem kraju in zato tudi nimata veliko stikov. Pri vzgoji sem čisto sama. Vem, da ni dobro, da to počne, in rada bi mu to omejila. A je zelo težko, ker se mi upira. Jaz pa tudi nimam toliko časa, da bi mu neprestano jemala telefon in ga kontrolirala, ali ga ima ali ne. Prijateljica mi je zadnjič rekla, naj mu ga kar vzamem, a meni se zdi to preveč radikalno, pa tudi raje vidim, da ima telefon pri sebi, da ga lahko pokličem, kadar sem v službi. Prosim vas za nasvet, kako naj dosežem, da bi uporabo telefona vsaj omejil. Že večkrat sva se zmenila, da bo to naredil, vendar se dogovora ne drži. Jaz pa sem že naveličana tega stalnega teženja in prepiranja. Kaj naj storim, kadar ga kljub temu, da sva dogovorjena, da bo telefon pustil pri miru, dobim, kako veselo tipka po njem? Morda veste, kakšne omejitve bi bile smiselne?
Da, poznam nekaj smiselnih omejitev, nanizala vam jih bom in upam, da bodo za vas sprejemljive in se jih boste uspeli držati.
Pretirana uporaba telefona vnema prepire v marsikateri družini
Verjamem, da vam je lažje, če imate občutek, da lahko sina pokličete in preverite, kaj se dogaja. Ta dosegljivost je dragocena, vendar naj vas ne zavede, da bi zaradi nje popustili pri omejitvah. Res je, da je uporabo težko nadzorovati, in res je, da ta nadzor postaja še težji v dobi odraščanja, za mladostnike pa je telefon itak že kot del telesa. Vaša družina pri tem ni izjema, če vas lahko to malce potolaži.
Skrb zbujajoče je, da se komuniciranje med mladostniki zožuje le na uporabo telefona in Facebooka, osebni stiki stopajo v ozadje. Včasih je komično videti družbico, ki se je zbrala, in potem namesto da bi klepetali, vsi zasanjano buljijo vsak v svoj zaslonček in je druženje zoženo na to, da se tu in tam slikajo, naredijo kak 'selfie' in si potem pošiljajo slikice – med seboj in po omrežju.
Odvisnost od telefona?
Omenjate, da mu telefon jemlje čas, in popolnoma vam verjamem. Pametni telefoni so danes že zelo izpopolnjeni, skoraj računalniki v malem, ponujajo ogromno aplikacij in jasno mi je, da je brskanje po internetu in povezava s prijatelji bolj vabljiva kot sedenje za knjigo in učenje. Kar vidim ga, kako se brez njega ne premakne nikamor ter ves čas obsedeno škili na zaslon, ali je tam kaj novega.
Strokovnjaki vedno glasneje opozarjajo, da uporaba mobilne telefonije in seveda tudi interneta vse pogosteje povzroča odvisnost. O tem lahko veliko izveste na straneh safe.si, ki vam jih toplo priporočam. Opisujete, da je sin v svojem svetu in zmeden, kar bi lahko bili znaki zasvojenosti. To nikakor ni dobra popotnica ne za zaključevanje osnovne šole in ne za začetek srednje šole, predvsem pa ne za varno odraščanje.
Samo govorjenje ne bo več dovolj, nujni so ukrepi
To, da se vam upira, je njegova razvojna naloga, upirajo se prav vsi pubertetniki in s tem posredno prosijo za postavljeno mejo.
Pri vaju s sinom gre najverjetneje za težave s postavljanjem meja pri vas in za to, da vas sin ne jemlje več čisto resno. Za omejitve je zdaj skrajni čas, zato naj vas ne bo strah postavljati meje. Še malo boste čakali, pa mu res ne boste več kos. Vaš pubertetnik se je že navadil vašega »teženja«. To pomeni, da mu gredo vaše grožnje skozi eno uho noter in skozi drugo ven, kar v puberteti sicer ni nič novega, lahko pa fino zagreni življenje.
Ni problematično upiranje, večji problem je pomanjkanje posledic
Veste, da tako početje zanj ni dobro, radi bi ga omejili – in tu ste obstali. S čim pa ste ga že omejili? Samo pridiganje, naj ne telefonira, ne bo dovolj, to vam je jasno pokazal, ko je mirno in veselo, kot opisujete, tipkal naprej in vas ignoriral. Zakaj? Ker ve, da se ne bo zgodilo prav nič razen maminega nerganja, ki ga je pa že vajen in o katerem ve, da bo minilo brez posledic. Pa sva tam, pri posledicah, ker vam prav tu zmanjkuje manevrskega prostora.
Pot, ki pelje (in upam, da tudi pripelje) do uspeha
Najprej sta potrebna resen pogovor (o, kako pubertetniki to sovražijo!) in postavitev osnovnih pravil. Omejitev uporabe telefona med kosilom oziroma obroki naj bo ena od prvih potez, dogovorjen čas uporabe druga in tako naprej. Dobro je, če vnaprej razmislite, kaj se vam zdi sprejemljivo, hkrati naj o tem razmisli tudi sin, potem se skušajta dogovoriti o »pravilih igre«, kjer morajo biti jasne tudi posledice kršenja tega dogovora. Če se sin dogovora ne bo držal, je najprej čas za blažje (vnaprej znane) in nato za ostrejše (tudi vnaprej znane) posledice. Odvzem telefona naj bo zadnja stopnja. Če pa ste mu morda že rekli, da mu boste telefon vzeli, in ga potem niste, ste si naredili slabo uslugo.
Edino na tak način lahko dosežete, da bo zunanja kontrola prešla v samokontrolo. Idealno bi bilo, če bi lahko sinu zaupali, ampak kot kaže, je vaše zaupanje zlorabil in zdaj bo najbolje začeti od začetka. Ne glede na pomanjkanje časa boste morali ugrizniti v tole kislo jabolko. Na začetku bo hudo, z doslednostjo bo postajalo lažje. Če bo sin dobil občutek, da so meje postavljene tako, da telefon lahko še vedno uporablja, vendar po pameti in skladno z dogovorom, bo laže pristal nanje. Srečno!
Iz Jane št. 21.
