Bi se je morali bati ali jo sprejeti v svoja življenja? Kaj z njo, ko ne želimo, da nas gleda, bere? Kako bomo na skrivaj mislili nečedne misli, ko pa s telefoni v žepih nič več ne ostane skrito? Bomo sploh še kdaj svobodni? Nam bo brala tudi sanje? Se ji bomo lahko odrekli? Zaživeli brez zaslonov? Miha je prepričan, da bomo ljudje v glavnem vedno ubrali najkrajšo pot do cilja, a mogoče bi se pa kakšni morali odreči. Miha je tudi filmski pedagog in publicist. Zanj ni neumnih vprašanj, zato sem si ga upala vprašati, kako je UI vedela, da razmišljam o kokoših, saj je moj splet ravno v tem času preplavila z oglasi za kokošnjake. Kako ji uspe, da me bolje bere kot moj partner? Se je moram bati ali mi lahko pomaga? Imam sploh izbiro?
Dva primera: samo razmišljala sem o kokoših, pa sem na telefonu že prejela oglase za kokošnjake. Neko knjigo sem prejela v dar. Še odprla je nisem, pa ob preverjanju novičk na telefonu že začnejo »ven skakati« ta avtor in druge knjige s podobno vsebino. Imate kako idejo, kako to deluje?
Imam, vendar je zelo mračna. Se bojim, da je resnična, ker se enako dogaja tudi meni. Najprej vprašanje: ste kdaj, ko ste si naložili kakšno aplikacijo, prebrali, kaj podpisujemo, ko kliknemo sprejmi? Jaz enkrat sem. Vse. Tudi najbolj skrite povezave. Za neko povsem benigno aplikacijo, ne vem več, katero. Notri (zakopan globoko spodaj za sedemnajstimi kliki in v tako drobnem tisku, da bi še mravlje le stežka brale) je bil seznam malo manj kot 300 podjetij, ki jim lastniki te aplikacije dostavljajo podatke, ki jih pridobijo. In to so podjetja, ki so specializirana za prodajo informacij in podatkov. Kdo so njihovi naročniki? Najboljši ponudniki na tržišču. In zdaj – pri nas jabolčnikih (op. a.: lastnikih Applovih telefonov) te telefon vpraša »allow apps to track«, in če to kliknemo (v silni želji, da bi čimprej lahko začeli uporabljati aplikacijo), damo soglasje, da bolj kot ne ta aplikacija lahko počne z našim telefonom praktično vse – tudi posluša. Danes je ena najpreprostejših stvari prepoznavanje govora in njegova pretvorba v besedilo. Od tod je do ponudbe oglasov le še korak. Spomnite se znamenite izjave (mislim da) Carla Sagana ali Arthurja Clarka: Vsaka dovolj zapletena tehnologija je za navadnega uporabnika nerazločljiva od čarovnije. To so doživela plemena ob prvem stiku z Evropejci, to doživlja danes vsakdo. Vse to je poenostavljeno, ampak v grobem tako stvar deluje.
Kako daleč to lahko gre? Je mogoče, da bo UI začela brati naše sanje?
Neposredno brala? Dvomim, da bova to doživela. Ne, ker UI ne bi bila tega zmožna, temveč ker jih še sami ne zmoremo brati ali zapisati. Nimamo tehnologije, ki bi to omogočala. Toda interpretirati sanje … To je nekaj drugega. To zmore tako dobro kot podatki in algoritmi, na katerih temelji.
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 8, 25. februar 2025.
