Pred kratkim so na RTV SLO zavrteli nagrajeni dokumentarni film Temni pokrov sveta, ki predstavlja Matevža Lenarčiča in njegov dolgoletni projekt – merjenje onesnaženosti s črnim ogljikom. Film je še en klic k spremembam. V glavi in v življenju.
Še kakšnih 25 let boste, pravite. Ne pričakujete torej, da vas bodo pokončale podnebne spremembe?
Kje pa!
Kaj pa naše otroke?
To je pa že drug problem.
Tudi glede sreče s poleti ste očitno optimistični.
Mislim, da je treba zmeraj gledati tako, da če te na hitro pobere, je to darilo. Ne bi se želel dolgo matrati.
Gotovo pa ste že bili v smrtni nevarnosti. Kdaj vas je bilo najbolj strah?
Strah me je bilo velikokrat. Strah je pač odvisen od mnogočesa in pogosto zelo pozitiven. Se pa primeri situacija, za katero nisi prepričan, da jo obvladaš, ali pa je sploh ni mogoče obvladati. Takrat je gotovo neprijetno. Ni pa lestvice, po kateri bi ocenil, kdaj je bil strah največji. Smrtna nevarnost je neumno vprašanje brez odgovora. Če se konča dobro, potem ni bilo smrtne nevarnosti. Občutek morda ja, hud strah tudi, objektivno gledano smrtna nevarnost pa ne, zato je o tem govoriti brezpredmetno.
Bi rekla, da ste tudi precej filozofa, ne samo adrenalinca.
Tega pa sploh ne prenesem, da me kdo označi za adrenalinca. Ko počnemo, kar znamo, ne gre za željo po adrenalinu. Seveda je zraven, ampak to ni razlog, zakaj nekaj počnem, in ni nekaj, kar potrebujem ali želim. Lotevam se stvari, ki jih obvladam, in v mejah zmogljivosti. To hlepenje po adrenalinu, pojem adrenalinskega odvisnika, nam prodajajo turistični ponudniki, še en kapitalistični način siljenja ljudi v določene vrste užitkov. Adrenalin čutijo tisti, ki ne obvladajo tega, kar počnejo.
Kaj pa vas je že od nekdaj gnalo v letalo in naokrog sveta?
Ne vem, splet okoliščin. Človek mora početi nekaj, kar ga osmišlja in kar njegova okolica sprejme kot pozitivno. Nikoli se nisem loteval stvari, da bi zgradil kariero. Sem še iz tiste generacije, ko je bila beseda karierist nekaj slabega, nekdo, ki gre za svoj uspeh prek trupel.
Kako dolgo letite na svojih najdaljših poletih?
Najdaljše etape so tudi po več kot 18 ur. V povprečju pa okoli deset ur. Ustavljamo se sem ter tja za dan, dva, ker so postanki dragi, tako da je urnik »našponan«. Vremensko zahteven polet je zelo naporen tako fizično kot psihično.
Pogosto letite v slabih razmerah, da je postankov čim manj?
Seveda. Za pot okoli sveta bi v idealnih razmerah potreboval od tri do štiri mesece. Če bi se šel turista in si še kaj ogledal, pa pol leta. Mi ne čakamo na ugodne razmere za letenje. Pa tudi težko jih je napovedati za tako dolge polete, hitro se kaj spremeni, če letiš 4.000 kilometrov daleč.
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 42, 15. oktober 2024.
