Otroštvo je preživela v Škofji Loki, na Filozofski fakulteti v Ljubljani pa diplomirala iz sociologije kulture in filozofije. Po študiju je več kot dvajset let ostala v Ljubljani, tam sta se tudi rodila in odraščala njena otroka: Katjuša, ki jih ima zdaj dvaindvajset, in Kazimir, ki bo kmalu dopolnil dvajset let. »Redno zaposlena sem bila le zelo kratek čas, v marketinškem podjetju, tam sem se zelo slabo počutila. Predvsem zato, ker se mi je zdelo delo nesmiselno,« je odkrita. Zdaj je že šestnajsto leto samozaposlena v kulturi, prispevke pa ji skoraj od začetka plačuje država. »Preden sem postala pisateljica, sem delala kot novinarka, a je bilo tovrstno delo že takrat relativno slabo plačano, ob krizi leta 2008 pa se je novinarski prostor povsem zaprl za zunanje, honorarne sodelavce.« Tako je pred približno desetimi leti začela pisati za otroke. »Končno, po štiridesetem letu sem našla delo, ki se mi zdi smiselno, me izpolnjuje in v katerem sem tudi dobra.«
Prestolnica, predraga za ljudi
Zdaj že drugo leto živi v Mariboru. »Stanujem blizu Drave, ki mestu vdihne posebno, mehko energijo. Rada se sprehajam ob njej s čivavo Rubi, ki sem jo ob selitvi podedovala po hčeri.« Pravi, da je v štajerski prestolnici manj gneče, manj turistov in manj živčnosti, pozimi pa veliko več sonca. Glavni razlog za selitev iz Ljubljane pa je bil denar oziroma visoke cene nepremičnin. »Po prodaji skupnega stanovanja v Ljubljani – z nekdanjim partnerjem sva se sicer razšla že pred skoraj desetimi leti – mi je kmalu postalo jasno, da si v Ljubljani s svojo polovico ne bom mogla kupiti ničesar. Otroka sta ostala v najemu v Ljubljani, jaz pa sem si kupila majhno enosobno stanovanje v Mariboru. Prestolnica postaja predraga za ljudi z nižjimi oziroma povprečnimi mesečnimi prejemki. Najemnine so, tudi zaradi neregulirane oddaje turistom, zares visoke. Pa tudi dostopnejših stanovanj za nakup je premalo.«
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 41, 8. oktober 2024.
