Njena je res dramatična. V Slovenijo jo je pripeljala vojna, potem ko je bila tako rekoč na svojem umetniškem vrhu. »Februarja 1999 je nastopil en tak umetniški vrhunec: magistrirala sem na slikarstvu s samostojno razstavo v Beogradu, videlo jo je veliko ljudi, imela sem intervju v največjem dnevnem časopisu, na televiziji, vse super. In dva meseca po tem se je začelo Natovo bombardiranje.«
Odlikujeta vas strokovnost in izjemna tankočutnost. Tisti, katerih mentorica ste, pravijo, da znate slišati in videti prav vsakogar. In da ste enaki med enakimi. Sploh pa si prizadevate, da se bolj sliši in vidi ženske.
Ustvarjalno jedro vsake posameznice ima svoj dih. Pravijo, da ga znam začutiti in spodbuditi. Poleg tega me nevidnost nervira. Ženske v zrelih letih postajajo svobodnejše in imajo ogromno povedati. Nočem, da so tiho. Naj skozi sliko svetu sporočijo svoje resnice.
V Beogradu ste končali študij računalništva in informatike, pa tudi slikarstva. Zanimiva izbira. Bi izbrali enako, če bi se o tem odločali danes?
Če bi danes bila stara 18 let, bi verjetno izbrala en študij, ki povezuje oboje. In si izborila štipendijo, ki bi mi omogočila študij v tujini.
Veliko časa ste zelo uspešno delali v oglaševanju, začeli ste v Beogradu, nadaljevali v Ljubljani, kjer že dolgo živite in delujete. A pretehtala je umetnost. Zgodila se je ljubezen z glino, bilo je obdobje keramike, prepletli ste celo kruh in keramiko?
Odraščala sem pri starših, ki sta imela rada umetnost, vendar nista poznala ljudi, ki bi se z umetnostjo uspešno preživljali. Od tod je v moje otroštvo priplaval stavek »od umetnosti se ne da živeti« in žal sem mu dolgo verjela. Ko me je srečalo oglaševanje, sem v njem videla način, da se preživljam z lastno ustvarjalnostjo. Druga plat korporativne okolice je, da te izčrpava. In to ni problem, dokler te tudi polni. Ko sem dojela, da se je zame to ravnovesje zrušilo, sem postala svobodnjakinja. Z glino sem se vrnila k umetnosti. Sledile so razstave v Sloveniji in tujini. Instalacijo Pečem kruh, ki ga ni mogoče jesti sem razstavila v galeriji Božidar Jakac. V njej sem se spopadla z že omenjenim prepričanjem iz otroštva. Pa tudi s sistemom, ki na teh prostorih veliko prodaja vse razen umetnosti (in ja, ob tem uporabila kruh, papir za peko in glino).
S posebno poslovilno razstavo (Trans-formacije) pa ste svoje obdobje keramike tudi sklenili. Videti je, da se vam zdi pomembno, da z dejanji, četudi simbolnimi, zaokrožamo posamezna ustvarjalna (poklicna, življenjska) obdobja.
Ja, zame je nekaj performativnega, ritualnega v načinu ustvarjanja. Spremembo naredim ponavadi najprej v svojih umetniških delih, potem še v življenju.
Zdaj vas poznamo predvsem kot mentorico ne le mladih, temveč tudi odraslih, ki se želijo likovno izražati. Ustvarjaj, igraj se, raziskuj je moto vašega likovnega ateljeja Zajec Ustvarjalec.
Odrasli imamo v družbi premalo prostora za igro in raziskovanje ter preveč za storilnost in potrošništvo. Zajec Ustvarjalec odpira mentalni prostor za ljudi, ki želijo od življenja imeti več. Skozi igro in prilagojen pristop k učenju slikanja in risanja ljudje postajajo opolnomočeni, prisotni, najdejo mir in lasten izraz.
Objavljeno v reviji Jana, št. 40, 1. oktober 2024.
