V preteklem tednu je odmeval papežev obisk v Belgiji, zaznamovan s soočenjem z dejstvom o številnih žrtvah spolnih zlorab tamkajšnjih duhovnikov ter odvzemom 30.000 otrok do konca osemdesetih let – pod okriljem redovnic. Na nacionalni televiziji so zavrteli prvi del izjemno povedne francoske dokumentarne serije o celibatu kot kalvariji Katoliške cerkve, odmeven pa je bil tudi pater Karel Gržan, ki ga je o celibatu spraševal Marcel Štefančič. Na spletu pa si je v komaj štirih dneh dokumentarni vlog z naslovom Skozi oči morilca ogledalo 100.000 ljudi – po 27 letih je 12 ur na prostosti preživel Ladislav Žagar, ki je umoril župnika v Kamniku. Duhovnik naj bi ga kot devetletnega dečka pol leta spolno zlorabljal.
Celibat ni za vse
Avtorji francoske dokumentarne serije Celibat duhovnikov: kalvarija Katoliške cerkve so že v prvem delu nanizali več kot dovolj zgodb, ki pričajo o tem, da celibat ni za vse. Zelo, zelo milo rečeno. Prvi spregovori duhovnik, ki je to postal pri 27 letih. Ko je pri 17 letih to željo izrazil svoji mami, ni bila ravno vesela. Pravzaprav se je zlomila in mu razodela družinsko tragedijo, za katero ni vedel: njegova biološka babica je bila namreč nuna in je imela otroka z duhovnikom. Škofija je takrat imela za take primere vzpostavljen sistem – tako spočeti otroci so morali v posvojitev. Rojeno deklico, mamo tega duhovnika, so poslali v katoliško vzgojno ustanovo, jo ločili od njene mame. Duhovnik je razumel mamino stisko, saj ji verjetno ni bilo všeč, da se bo njen sin pridružil ustanovi, ki ljudem povzroča toliko gorja. Po 17 letih služenja bogu se je duhovniškemu stanu odpovedal zaradi – ženske. Ker ni hotel več živeti v laži. Značilno za Cerkev je, kot pravi, da take duhovnike sprva želijo obdržati in jih napote na psihološko svetovanje. »Kot da je ljubezen neko psihološko neravnovesje.«
V osamljenosti je težko živeti
Drugi primer je iz Nemčije, prikazuje zgodbo istospolnega para – eden izmed njiju je bil katoliški duhovnik. Kasneje se je tudi on, ker ni hotel več živeti v laži, odpovedal duhovništvu v Rimokatoliški cerkvi in zamenjal en talar s tistim protestantskim. Ter se poročil s svojo ljubeznijo.
Tretji bivši duhovnik pripoveduje, kako se je zbližal z žensko, s katero se potem ni hotel več skrivati (že od prej pa ima dve hčerki, zaradi katerih ga je hotel škof poslati na drug konec sveta ali vsaj države). Zaupal se je svojemu duhovnemu svetovalcu in namesto rešitve izvedel, da ima tudi on »prijateljico«. »Duhovniki kmalu ugotovijo, da dajejo veliko, dobijo pa malo – v takšni osamljenosti pa je težko živeti,« pove nekdanji francoski duhovnik in doda, da duhovniki dobe veliko ponudb. Od žensk, seveda.
Četrti bivši duhovnik, Pierre, se je kar 25 let upiral skušnjavam: takšna disciplina ga je pahnila v hudo čustveno stisko. Pomanjkanje telesnih in čustvenih stikov mu je povzročalo trpljenje. Da nikakor ni edini, je spoznal na enem od srečanj z drugimi duhovniki. Globoko ga je ganilo spoznanje, kako zelo obupani so vsi skupaj. Pierre se je poročil po desetih letih platoničnega razmerja z eno od vernic. Ta se je nekega dne v stiski zatekla k njemu in bil je prvi, ki jo je poslušal brez sodbe.
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 41, 8. oktober 2024.
