Bil je otrok superzvezdnika in tem, to vemo, zares ni lahko – če uspejo, vsi pravijo, seveda, če ga je pa oče naprej porival; če se jim ponesreči, pa skomigujejo, kaj pa drugega, pamž razvajeni je nesposoben karkoli doseči sam. Ni bilo čisto tako: od štirih sinov Kirka Douglasa je samo Michael zares uspel – očitno je v vsaki generaciji uspešen le po en Douglas – in še on je potreboval več desetletij, da se je povsem izvil iz očetove sence. Ko je Michael dobil svojega prvega oskarja (kot producent filma Let nad kukavičjim gnezdom, 1975), je Kirk povedal, kako ponosen je nanj. Kirk ga je redko pohvalil, in kadar ga je, je štelo. Ne samo zaradi uspeha, je rekel ponosni oče, temveč predvsem zaradi tega, kako zna Michael nositi breme svojega uspeha. Spet, ni bilo čisto tako. Uspeh ima pasti. Michael Douglas je stopil v več kot eno.
Črna ovca
Rodil se je – 25. septembra 1944 – dvema igralcema, Kirku Douglasu in Diane Dill, in tri leta pozneje dobil mlajšega brata Joela, še pozneje pa iz očetovega drugega zakona še dva polbrata, Petra in Erica. Joel in Peter sta oba postala srednje uspešna producenta, najmlajši, Eric, je bil pa črna ovca družine in je zaman lovil uspeh očeta in starejšega brata. Bil je igralec in stand up komik, ampak kadar so poročali o njem, je bilo zaradi drugih stvari, največkrat zaradi pretepa s kakšnim predstavnikom zakona, zaradi posedovanja mamil, pa rad se je zaletaval z avtomobilom, kadar je bil pod vplivom opojnih substanc. Pogojna kazen ga ni spametovala, večdnevna koma, v katero je padel, ker se je, močno omamljen, skoraj zadušil s koščkom klobase, tudi ne. Kirk je nekoč v intervjuju povedal, da sta z ženo zvlekla Erica v dvajset centrov za odvajanje, »pa ni nič pomagalo«. Leta 2004 so ga našli mrtvega v njegovem stanovanju. Usoden je bil koktajl alkohola, pomirjeval in analgetikov. Leta pozneje je po njegovi poti krenil tudi nečak, Michaelov najstarejši sin Cameron.
Bela vrana
Michael Kirk Douglas je že od nekdaj vedel, da bo igralec, diplomiral je iz igre na kalifornijski univerzi, malce nastopal v gledališču, pri filmu pa je debitiral leta 1969 s Hail Hero! Zemlja se ni zatresla. Tudi pri poznejših filmih ne, potem je pa postal eden od dveh glavnih igralcev v kriminalni seriji Ulice San Francisca (1972–76), v kateri ni bilo treba posebno dobro igrati, glavno je bilo, da je lep, ta pogoj pa je mladi Douglas obilno izpolnjeval. In postal ljubljenec publike. Pa niti posebno dobra serija ni bila. Morda se je boste spomnili, tudi pri nas smo jo gledali. Z manj lepo in veliko starejšo drugo polovico, igralcem Karlom Maldenom, potomcem srbskih izseljencev, sta bila dobra prijatelja vse do Maldenove smrti.
Tole je treba vedeti, Michael Douglas je dvojna nevarnost, ni samo igralec, je tudi producent. Z nosom za dobre zgodbe. Kot igralec je posnel več kot petdeset filmov, produciral jih je več kot trideset. Svoj prvi filmski uspeh in prvega oskarja je požel kot producent, ko je od svojega očeta odkupil filmske pravice za roman Let nad kukavičjim gnezdom. Kirk ga je poskušal preliti v film, pa ni in ni šlo. Tudi gledališka igra, v kateri je sam igral glavno vlogo, se ni prijela. In potem pride neizkušen mulec in posname uspešnico! Film je, šele drugič v zgodovini, pobral pet velikih: oskarja za najboljši film, za režijo, za moško in žensko glavno vlogo, pa še za scenarij. Michael Douglas, producent, je tako leta 1976 dobil svojega prvega oskarja. Pozneje bo še enega, za igro, leta 1988 za Wall Street. Kirk, ki se je hotel prikomolčiti do glavne vloge v filmu, je najstarejšemu sinu vedno očital, ker je namesto njega izbral Jacka Nicholsona (a je pozneje priznal, da je bil Nicholson dobra izbira), pa mu je Michael vedno vračal z besedami, da je polovica producentskih pravic za Let nad kukavičjim gnezdom, ki mu jo je prepustil, Kirku prinesla več denarja kot vsi njegovi filmi skupaj. Mimogrede, po Kirkovi smrti (leta 2020, pri 103 letih) se je pokazalo, da Michaelu ni zapustil niti centa, večino svojih 61 milijonov je zapisal svoji dobrodelni fundaciji. Ampak nič hudega, Michaelovo premoženje ocenjujejo na 300 milijonov dolarjev.
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 40, 1. oktober 2024.
