Rad igra tenis, našteva, posluša glasbo, »ampak eden mojih glavnih dosežkov je, da sem po študiju, da bi zbežal pred štipendijo, v letu in pol naredil potovanje okrog našega planeta. To je bilo leta 1989, še pred časom interneta in Bookinga, tako da se je bilo res treba znajti. To je bila življenjska šola na ravni univerze, vključno z delom v Avstraliji, kjer smo pobirali zelenjavo. To je bilo težaško delo, ampak nujna stopnička za potovanje naprej, saj si tja ponavadi prišel popolnoma brez denarja, potem si moral pa delati, da si si zaslužil za pot domov. Vedno so me zanimale razne kulture, potoval sem po krajih, ki so danes domnevno sporni, ena najlepših izkušenj je bila v Iranu ali pa v severnem Pakistanu, danes tamkajšnje ljudi na zahodu radi predstavljajo že skoraj kot zlodeje.«
Moj nekako zadnji dan
»Ena mojih najspektakularnejših poti je bilo pred tridesetimi leti, leta 1994, potovanje v Tibet, ko je bilo to še strogo prepovedano. To bi bila lahko pravzaprav posebna zgodba, kajti tam na tibetanski planoti sem dobil višinsko bolezen. V Lonely Planetu so na to opozarjali, opisani so bili simptomi, in ko sem v štirih dneh vsak dan enega ali dva obkljukal, sem se poslovil od življenja.«
Kako se je s tem sprijaznil? S težavo, pravi med smehom, »pogajal sem se z višjimi silami, zakaj bi bilo vseeno prav, da še živim. Edino znano zdravilo je bilo oditi na nižjo nadmorsko višino, ampak s tistega platoja na 4900 metrih višine bi moral čez prelaze 5800, 5600 metrov visoko, kar bi stvar še poslabšalo, tako da ni bilo rešitve.«
Rešitev je potem prinesel naključni znanec, tibetanski Indijec, ki je imel sorodnika, tibetanskega zdravnika, in je Davida odvedel k njemu. »Ta zelo mlad moški ni imel nobenih medicinskih aparatov, nekaj minut mi je tipal pulz in rekel, s tabo je pa kar slabo. Vem, sem rekel. Potem mi je izmeril tlak, ki ga imam sicer zelo dobrega, ampak takrat mi je izmeril 110/100, in ko se izenačita, te menda zadene kap. In potem je na ta moj nekako zadnji dan, ko sem bil že zelo šibek, potegnil na dan – tibetanski zdravniki sami nabirajo zelišča in iz njih delajo tablete – neki čaj, bil je zelo grenak, ter kroglice, ki naj bi jih jemal trikrat na dan. Naredil sem si cel liter tistega čaja, vzel kroglice in se ulegel. Ponoči sem se zbudil in sem vedel, da je to konec. In potem sem se spet zbudil popoldne naslednjega dne in sem bil popolnoma prenovljen.
To je bila za moje življenje kar pomembna epizoda, ker sem od takrat naprej zelo cenil vsak dan sproti.«
Intenzivni trenutki
Na pomembnost bežnih trenutkov ga opominja tudi prostovoljstvo v Ljubhospicu, kamor skoraj dve leti zahaja enkrat na teden. »Razpis za prostovoljce me je nagovoril, prijavil sem se in bil sprejet,« pripoveduje. »Moram reči, da tam doživljam zelo intenzivne trenutke, in vsakič znova te zaboli, kako je to zapostavljena in ignorirana ustanova, pa je zelo pomembna in opravlja čudovito poslanstvo. To je neverjetna izkušnja in z drugimi prostovoljci ugotavljamo, da smo tam mogoče še najbolj zaradi sebe.
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 40, 1. oktober 2024.
