Sebi in drugim je dokazal, da se ne zgodi nič posebno hudega, če si odkrit do sebe in sveta – četudi na spletu pokažeš razgaljeno oprsje ter so vidni tvoji tatuji in pirsingi. S tetovažami je začel že pred 25 leti. Očitno se je že takrat začelo njegovo kričanje po svobodi, razlaga. Zanj je pomembno, da živi, kot čuti, in se ne ozira na druge. Z leti je čedalje bolj svoboden.
Vaš Instagram sem obiskala pred kakšnim letom in bila šokirana, saj pri nas nismo ravno vajeni, da se direktorji oziroma podjetniki takole razgalijo. Izvolite, tukaj sem, s svojimi mišicami, tatuji, razgaljeno kožo, s svojim možem ...
Ja, res je, da to za nas ni najbolj običajno, ampak to sem začel delati spontano – iz sebe in ne zato, ker bi želel karkoli dokazati ali pokazati. Da sem zmešan, pa so mi govorili pred dvajsetimi leti, ko sem postal direktor, saj sem si počasi začel dovoljevati vedno več svobode. Posla sem se učil od strica, ki je bil tradicionalen poslovnež – zapet in v kravati. In je to pričakoval tudi od mene. Upiral sem se po malem, najprej z izbiro malo odštekanih kravat. Ugotavljati sem začel, da se v službi ne morem pretvarjati, spremeniti svoje osebnosti, ker se ne počutim v redu. In sem se počasi začel »lupiti«. Zakaj bi moral biti v obleki? Zato, ker to od mene pričakujejo drugi – to je odgovor, ki zame ni relevanten.
Zdaj se počasi že privajamo, da ne obsojamo več, kdo koga ljubi ali kdo gre s kom v posteljo, verjetno pa je veliko ljudi radovednih ali pa jih vsaj rahlo vznemirja to, da ste prej imeli ženo, zdaj pa moža.
O tem res podrobno razlagam v knjigi (z naslovom Govorim bo izšla v kratkem, op. a.), sicer pa lahko povem, da sem imel pred ženo Matejo fanta. Ko sva z Matejo začenjala zvezo, sem ji že po enem mesecu vse odkrito povedal – koga sem imel prej, kako je z mano, o tem sva se večkrat pogovarjala. To ni bilo zame nič posebnega. Leta 2014 sem se pač zaljubil v fanta (v uvodu knjige piše, da se je zaljubil na smrt, op. a.) in se razšel z Matejo.
Ste se takrat, ko ste imeli fanta (preden ste začeli z Matejo) in so bili drugi časi, morali skrivati?
Ja, seveda. Bilo je zelo hudo. Predvsem me je bilo strah stigme – da bodo name vsi s prstom kazali. Tako smo takrat počeli, glej ga, peder. Strah me je bilo, da bom padel v to kategorijo, zato sem se skrival. V tistih letih še nisem bil tako postavljen kot oseba in se nisem bil pripravljen postaviti zase. Danes mi rečejo, lahko tebi, ker si sam svoj šef – morda res, priznam, v službi me nihče ne more šikanirati, ker imam moža. Ampak ravno zato o tem tudi veliko (javno) govorim. Če že imam neko prepoznavnost in se lahko pojavim v medijih, to izkoristim, da nekaj te svoje moči predam na druge, da jim morda vsaj malo pomagam. Marsikomu je še vedno hudo. Ni povsod vse tako sprejeto kot v večjih mestih. Moja tašča je kot mati otroka, ki živi z moškim, doživela obsojanje in je zaznamovana – danes.
Poznam tudi kar nekaj fantov, ki niso imeli razumevajočih staršev in so jih celo napodili z doma – pri komaj 18. letih. Pri bivšem partnerju sem doživel, da so starši povsem spremenili pogled nanj, potem ko je začel zvezo z mano. V meni so videli dokaz, da si lahko tudi kot gej uspešen. Oče prej sploh ni govoril z njim, lastnim sinom, z mano pa se je navdušeno pogovarjal. Žalostno in neumno, ampak taka je realnost!
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 40, 1. oktober 2024.
