Kam to pelje?
Ninna Kozorog, zdravnica nevrologinja, nevrofiziologinja in humanitarna delavka, Slovenka leta 2019
Po porodniškem dopustu se je sveže pečena mamica nadobudne deklice vrnila na oddelek za nevrokirurgijo mariborskega UKC. Z nasveti še vedno pomaga pri Humanitarčkovemu projektu Vide, ne hodi pa več na teren. Po izgubi ljubljene prijateljice in mentorice Anite Ogulin namreč še toliko bolj pazi, da ne pregori, si vzame čas zase, za hčerko, počitek. »Poslušam svoje telo in včasih preprosto samo sestavljam kocke ter se naglas smejem. Ali pa pozno v noč slikam, morda opazujem metulje, ki se izlegajo v terariju, in se še po toliko letih, kar jih gojim, čudim temu čudežu narave. Predvsem poskušam biti tukaj in zdaj,« pravi.
Kako vidi svet danes?
»Ob prejemu naziva Slovenka leta sem si želela, da bi dela za nas, humanitarce, zmanjkalo. A zdi se mi, da je to vsak dan bolj utopično. Kot sistem stopicljamo na mestu, socialnih rešitev ni na vidiku, medtem ko se revščina poglablja. Lanskoletne poplave so pokazale dve plati naše družbe, na eni izrazito solidarnost, kot je v Sloveniji še nismo bili deležni, na drugi pa tudi vso podlost človeške družbe, od kraje orodja, donacij naprej. Sistem je takrat ponujal številne rešitve, a še vedno ni vseh odločb, ljudje še niso dobili finančnih nadomestil, živijo razseljeni ... revščina se poglablja. O dolgotrajni oskrbi v praksi sploh ne bi izgubljala besed, kot tudi ne o tem, da imamo še vedno težave z izbrisanimi. Ne nazadnje se spomnimo ravno primera Dušana Grahovca, ki je zaradi tega kar dve leti dobesedno bival v UKC Maribor. Zahvaljujoč srčnemu socialnemu delavcu Mišelu Ristovu se je po več kot dveh letih, številnih dopisih na različne institucije, v različne kabinete in po vrsti birokratskih zapletov njegova zgodba le končala s premestitvijo v dom starejših. Dejansko me še vedno zbode, da se v teh letih nismo naučili – ne kot posamezniki ne kot družba, še manj pa mediji, da DSO ni kratica za domove ostarelih in da je starizem pravzaprav zakoreninjen v našem vsakodnevnem življenju.«
Kateri se ji zdijo bistveni problemi današnjih generacij? »Instantnost. Instantna hrana, instantna sporočila tipa 'kako si' brez pričakovanja odgovora ali instantna prekopirana voščila ob praznikih, ko nemalokrat dobiš kar nazaj svoje lanskoletno, pa instantni odnosi, instantna kava in tudi instantna morala. In ne nazadnje instantne akcije. Vsi bi vse takoj, zdaj – po možnosti kar na družbenih omrežjih – pa naj gre za skuhano kosilo ali novo akcijo, ki sploh še ni domišljena. Ta instantnost mi je tuja in me utruja. Obenem pa se sprašujem, kam nas pelje.«
Sporočite nam ime ženske, ki vas navdihuje, naj bo znana ali pa ne, s kateregakoli področja – po pošti: Jana, Vevška cesta 52, 1260 Ljubljana – Polje, po e-pošti: jana@media24.si ali na Janin Facebook, Instagram ali TikTok.
Šport na recept!
Petra Majdič, nekdanja vrhunska tekačica na smučeh in podjetnica, Slovenka leta 2010
Naša nekdanja najuspešnejša smučarska tekačica je še vedno tesno povezana s športom, za katerega trdno verjame, da povezuje ljudi. Poleg tega, da ima športno trgovino, tudi predava in s svojo ekipo vodi timbildinge. »Imam veliko srečo, da imam več pisarn in lahko izbiram, v kateri delam,« nam je dejala, ko smo ujeli v tisti doma. »V prvi fazi sem mama dveh nadobudnih šoloobveznih punc.« Ima kar polne roke dela in usklajevanja, ker je mož še vedno veliko službeno odsoten, a z dobro organizacijo, pomočjo odličnih sodelavcev in možnostjo izbire se vse da. »Imamo veliko srečo, da smo vsi zdravi.« Potem je vse lažje.
O tem, kam plujemo, pravi: »Še vedno sem športnica, od majhnega navajena fizičnih aktivnosti, za katere mislim, da jih v družbi primanjkuje. Ogromno ljudi je večino dneva za računalnikom, ogromno časa preživimo na telefonih, gibanja pa nam vsem primanjkuje. Gibanje prizemlji, nas notranje umirja, meni očisti misli. Kadar imam polno glavo, grem za pol ure v naravo – tečem, hodim, delam na vrtu. Razne naprave nam krojijo vsakdan, če pa bi se vrnili k večji fizični obremenitvi telesa, bi nam bilo telo zelo hvaležno. Žal gremo v napačno smer, skrbi me, da tega koraka nazaj v gibanje ne bomo mogli narediti. Morali bi se umiriti, se vrniti k naravi, si sami vzgajati hrano in preživeti več časa drug z drugim. Bombardirajo nas z negativnimi novicami, kar nas dela nesrečne, zagrenjene, prestrašene. Če pa bi se osredotočili na to, kaj lahko z delom spremenimo pri sebi, bližnjih, v svoji okolici, bi lahko naredili velik korak k boljšemu počutju. Manj bi se obremenjevali z drugimi in se večkrat vprašali, kako se počutimo.«
O bistvenih problemih naše generacije: »Vkalupili smo se v pisarnice, v svoje pametne napravice, ki nas spremljajo na vsakem koraku. Namesto da bi komu pogledali v oči, nenehno hitimo. Morali bi se vrniti h koreninam, pustiti otrokom odraščati, kot smo mi. Preveč jih usmerjamo v tisto, kar mi mislimo, da jih bo zanimalo, ne damo pa jim možnosti, da bi sami ugotovili, kaj jih zares veseli v življenju. Če izhajam iz teka na smučeh, je danes za mladino nepredstavljivo, da greš na trening v dežju. Tudi starši tako situacijo zelo previdno sprejemajo, raje bi jih zavijali v vato, in to je težava. Otroku želimo pomagati, da mu ne bo tako hudo, kot je bilo nam, da ga ne bo zeblo, da ne bo moker, pozabili pa smo, da prav to krepi. Težke, trde situacije okrepijo, fizično delo krepi, šport mladini še vedno da veliko veselja, vsi smo najbolj srečni, ko premagamo sebe in opravimo težek trening, nažagamo klado drv, za katere vemo, da nas bodo grela čez zimo, in se počutimo opolnomočene, nič več odvisne od drugih. Resnično verjamem, da je kakršnakoli fizična aktivnost prebivalcev vseh generacij pot k lepšemu jutri. Potem pogrešam tudi prostovoljstvo, sodelovanje v društvih, ki povezujejo ljudi. Več bi se moralo dogajati v družbeno dobro! Za konec še tole razmišljanje: mogoče bi namesto tablet raje namenili kakšen recept s športom in gibanjem!«
Objavljeno v reviji Jana, št. 40, 1. oktober 2024.
